Kakorkoli... Ime mojega spletnega dnevnika nakazuje povezavo z meni najbolj ljubim letnim časom. Naj to ne bo naključje, kljub datumu. In kljub skrajno zimskim razmeram. Zunaj imamo namreč žled. Priznam, če bi mi pred štirinajstimi dnevi nekdo omenil to skrajno slovensko zvenečo besedo, mu ne bi znala razložiti, kaj se skriva za njo. No, danes vem, ker o tem govorijo vsi mediji. Žled je postal tako rekoč pop star zadnjih nekaj dni. K sreči sem ga sama doživela le do te mere, da se je moj avto spremenil v ledeno kocko, ki jo je bilo potrebno (samo) dvakrat razbiti in da smo naši sicer zelo vitalni babici zabičali, da ne sme zapuščati hiše, če noče tvegati kakšnega ne najbolj gimnastično elegantnega padca. K tako bornemu soočenju z gospodom žledom, ki je v zadnjih dneh paraliziral Slovenijo, je največ prispeval moj Čriček. Ta se je namreč odločil obležati z virozo, zaradi katere sva že štiri dni zapored lepo doma na toplem.
Viroze so ena štala. Posebej za nas mame ločenke. Kot da ni dovolj že to, da ti otrok zboli, se ubadaš še s stvarmi, ki se v družini z dvema staršema zdijo precej samoumevne.
Tam je namreč normalno, da je mama z otrokom, ko ta zboli. No, pri nas je vsaka bolezen pospremljena s tem, da porabim na tone energije, da Čričkovega očeta prepričam, da je lahko otrok, ko zboli, z mano.
Ko zmanjka zdravil, hrane in še česa, je potrebna cela logistika, da se z nekom dogovoriš, da ti vse to dostavi, ker pač otroka ne moreš puščati samega doma, ker je bolan in ker je za navržek star samo pet let.
Poleg tega sem danes ponovno navdušeno ugotavljala, kakšno srečo s sosedi imam že spet. Tudi v novem stanovanju, ponovno na moji levi, pri sosednjih vratih stanujeta dva krasna starša, z dvema krasnima otrokoma. Če odmislim, da so strašno fajn družba, pride tudi strašno prav, da so tako blizu, ko pozno zvečer ugotoviš, da se otrok že več kot eno uro muči, da bi zaspal kljub hudemu kašlju, sam pa ugotoviš, da nimaš doma niti kapljice sirupa proti kašlju več. Res hvala za sosede!
Posebno poglavje pri otrokovih druženjih z virusi in bakterijami predstavlja bolniški stalež. Ne spomnim se, da bi mi uspelo sploh kadarkoli ostati doma z otrokom brez kančka slabe vesti, ker pač ne grem v službo. Ok, priznam, uspelo se mi je poboljšati na tem področju, ampak do popolne odsotnosti slabe vesti je še daleč...Najprej je bil slab občutek kakopak povezan s tem, da mi zaradi bolniške ne bodo podaljšali pogodbe. Tako sem ostajala doma običajno samo prvi dan otrokove bolezni in se ob tem soočala z očitki Čričkovega očeta, da sploh ne ostanem na bolniški, ko otrok zboli. Krasna dilema, ni kaj. Na eni strani gnili kapitalizem, ki ti odreka nekaj tako osnovnega, kot je to, da si lahko z otrokom, ko zboli, na drugi nekdo, ki ti po krivici očita, da z otrokom sploh ne ostajaš doma. Ampak ok, koža postaja vse debelejša in kot že rečeno, vse bolje mi gre :) Toliko morda za osvetlitev problema, v katerem se bo morda prepoznala še kakšna mamica v podobni vlogi.
Da vse le ni tako črno, poskušajmo na bolniško gledati tudi pozitivno. Je krasen čas, ko si lahko res z otrokom. Gre za trenutke, za katere bi mame pravzaprav morale biti hvaležne. Pozabimo lahko na naglico, dovolj časa je za vse pravljice tega sveta in za kakšno stvar, ki jo otroku obljubljamo že celo večnost.
Midva sva se danes ponovno lotila Pike Nogavičke. Brala sva jo enkrat, ko je bil Čriček star kakšne 4 leta, zdaj jo bereva ponovno in mali jo tokrat dojema na čisto drug način. Ker gre za knjigo, ki sem jo sama v otroštvu prebrala vsaj kakih deset krat, ni potrebno posebej poudarjati, da ob branju uživam tudi sama.
Poleg tega sva se lotila lepljenja sličic v album Kraljestvo živali, ki so že celo večnost čakale zbrane na kupčku.
In ja, mama se je lotila projekta "šal"! Čriček je zadnjič pri svoji prababici videl, kako si plete kapo in bil silno navdušen nad podatkom, da zna pletilke v rokah sukati tudi njegova mama, čeprav mu tega še ni bilo dano videti. Beseda je dala besedo in mama se je lotila pletenja šala. V barvi McQueena kakopak! Mali jo navdušeno spodbuja k delu in budno spremlja, kako zadeva napreduje. Pravi, da se bolje počuti, če on, lepo zavit v odejo, leži na kavču in gleda risanko, mama pa sedi ob njem in plete. :) Vse za zdravje! :)
Tudi viroza ima svoje pozitivne plati :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar