Tirani

We don't need no education

We don't need no thought control

No dark sarcasm in the classroom

Teachers leave them kids alone

(verz Pink Floydov, s katerim se začenja knjiga Zakaj postajajo naši otroci tirani)

Počitnice so, večer je, pijem janežev čaj ob Anni Calvi in spravljam se k pisanju bloga. Prijazen počitniški dan je za menoj. Dopoldan delavnica za otroke v knjižnici, kosilo (pojedla sem zadnjo čokoladno peno po receptu iz risanke :-b), obisk pri babici, dediju in zlatemu Branu v Pekrah, odhod Črička k atiju, nato pa rekonstrukcija Čričkove sobe - beri odstranjevanje igrač, ki  niso več aktualne in malo prestavljanja pohištva, kar, priznam, pogosto počnem, ko je treba v glavi kakšno stvar razčistiti… Nekaj, kar sem prelagala na počitnice, ker je bilo tole tako rekoč nemogoče umestiti v natrpan urnik. Biti razvezan namreč prepogosto pomeni, da v dneh, ko je otrok doma, večino časa nameniš njemu, ko je pri očetu pa delaš stvari, ki bi jih v normalni familiji počel ob otroku (pospravljanje, čiščenje in ja, tudi služba, ki si jo danes očitno vsi nosimo tudi domov). In tako je zmeraj premalo časa za, recimo temu "generalne" posege.

Če še enkrat preberem prejšnji odstavek, je iz zapisanega precej jasno, da je večina energije nas mam usmerjena v otroke. Naj se še tako trudimo, da si je treba vzeti čas zase, da se trudimo teči, hoditi na Pohorje, brati knjige, se družiti s prijatelji… In prav to naj bo iztočnica za to, o čemer želim danes razglabljati v mojem pomladnem blogu – otroci in vzgoja.

Zelo malo knjig o vzgoji je zašlo (dobesedno) v moje roke in prav vse sem že začela brati s skepso v glavi, dokler jih nisem kmalu nehala brati. Ker pa sem mama ločenka in si domišljam, da sem zaradi specifične situacije še za kak dodaten odtenek bolj od običajnih staršev (to, kaj so običajni starši, verjetno zahteva poseben blog…) obremenjena z vzgojo otroka in tem, kaj narediti, da se razvije v zadovoljnega, pametnega in prijaznega človeka (moji trije ultimativni cilji…), sem pač poskusila. Ob vsakem od nasvetov, ki sem jih v teh parih knjigah dobila, so bile moje misli približno take: »Kako nenavadno! Težko razumem (blondy me…), zakaj avtor predlaga to in to, ampak dajmo poskusiti, morda se obnese!« Ker je bila stvar pogosto že v teoriji na zelo trhlih temeljih, v praksi pa so se temelji popolnoma sesuli, sem tovrstne knjige zelo kmalu nehala brati. Za navržek so nasveti iz ene knjige pogosto diametralno nasprotovali tistim iz druge knjige. In ja, priznam, teh nekaj knjig na temo vzgoje, ki so se znašle v mojih rokah, iz vseh naštetih razlogov nikoli nisem prebrala do konca.

Pred časom pa je nova sodelavka, s katero se, kako bizarno, nisem še nikoli imela priložnost osebno pogovarjati, poslala mejl, naslovljen na vse sodelavce. Da naj preberemo knjigo nemškega avtorja Michaela Winterhoffa z naslovom »Zakaj postajajo naši otroci tirani«. Ne vem, kako točno je bil formuliran njen mejl, spomnim pa se, da je pisala o nekakšni povezavi knjige z v zadnjem letu močno razvpitim slovenskim filmom Razredni sovražnik, o katerem je bilo med profesorji veliko govora. In nekaj v mejlu me je prepričalo, da sem knjigo še isti hip rezervirala v knjižnici in jo že prihodnji dan pričela brati.

Že po parih straneh je postalo jasno, da je knjiga milijone svetlobnih let oddaljena od običajnih knjig o vzgoji, po še nekaj straneh pa sem lahko že z gotovostjo trdila, da me je knjiga močno presunila, šokirala in v nasprotju z ostalo tovrstno literaturo tudi prepričala do te mere, da ni bilo govora o tem, da jo preneham brati.

Avtor, sicer pedopsihiater, začenja knjigo s podatki o tem, da se v njegovi ambulanti v zadnjih letih drastično povečuje število mladostnikov, katerih stopnja duševne zrelosti ostaja na stopnji največ triletnega otroka, zaradi česar po njegovem ne morejo več vzpostaviti nemotenega odnosa s svojim okoljem. Knjiga je polna konkretnih primerov otrok in mladostnikov, ki te enostavno ne puščajo hladnega, ker so, milo rečeno, grozljivi. Pa ne grozljivi na način, kot da gre za primere, ki se dogajajo nekje daleč proč od nas, ampak so prikazani tako slikovito, da je takoj jasno, da se dani primer zagotovo odvija tudi kje blizu tebe. Avtor ves čas tudi navaja, da opisani primeri niso posledica klasičnih travm v stilu premalo ljubezni, premalo pozornosti, revščina, alkoholizem, droge in kar je še podobnih stanj, na katere ljudje še dandanes najpogosteje pomislijo, ko slišijo za otroka s težavami. Vse to je statistično gledano (!) preživeto. Nasprotno - depresija, anksioznost, agresivnost itd. so danes najpogosteje prisotne pri mladostnikih, ki so bili v otroštvu ljubljeni in so bili deležni dovolj pozornosti svojih staršev.

Kljub temu pa so ti otroci po avtorjevem mnenju postali vzgojitelji svojih staršev in z njimi lahko po mili volji upravljajo. Razlog za to se ne skriva v prirojeni zlobnosti, ampak v tem, da ti otroci svojega vedenja sploh niso zmožni občutiti kot napačnega. In prav takšni otroci naj bi se razvili v tirane. Takšni mladostniki niso sposobni dojemati okolja kot omejitve svojega lastnega jaza, zato bodo imel zmeraj težave znajti se v družbi, ki nenehno zahteva priznavanje omejitev.

Dodajam nekaj tem, ki se v knjigi ves čas ponavljajo in so name naredile najmočnejši vtis. Strnila sem jih v sedem sklopov.

SE OTROK RAZVIJA SAM? ALI LAHKO OTROK SAM ODLOČA?

Starši pogosto slišimo koga od bližnjih (babice, dedki…mimogrede avtor jim v knjigi namenja posebno pozornost…), da naj otroka pustimo, da bo že prišel čas, ko bo otrok sam od sebe ugotovil, kaj je prav in kaj ne. Winterhoff pa pravi, da smo starši tisti, ki moramo v času otroštva izbirati, kaj je prav in kaj ne, ne pa da zelo svobodno izbiro prepuščamo otrokom, češ da je zanje dobro, da se sami odločajo. Otrok starše mora zaznavati kot naravno avtoriteto, kar pomeni kot omejitev lastnega jaza, kajti le tako lahko oblikuje duševne funkcije, ki so odločilne za to, da otrok pozneje v življenju razen matere in očeta sprejema tudi druge avtoritete. Starši moramo v tem pogledu ravnati avtonomno in se ne usmerjati po otroku ter se le odzivati na njegovo vedenje. Starši moramo biti za otroke naravna meja frustracij, da lahko otrok razvija frustracijsko toleranco in se kasneje pravilno odziva na frustracije, ki pač so del normalnega življenja.

Napaka tiči v tem, da se je v glavah tistih, ki imamo pravico vzgajati, uveljavila podoba sveta, ki je posameznega človeka v njegovi individualnosti izvzela iz refrenčnega sistema družbe in mu hotela priznati skoraj neomejene možnosti samouresničitve. Otrokom naj bi odrasli več ne govorili, kaj je zanje dobro in kaj slabo, to je bilo preprosto interpretirano kot nedopustna indoktrinacija. Vendar je absurdno izhajati iz predpostavke, da se človeška duševnost razvija samodejno in je v nekem trenutku v odraslosti tako dozorela, da je človek sam dorasel zahtevam življenja.

Pozitivne duševne funkcije se oblikujejo v otroštvu in nikakor ne samodejno in brez vpliva okolja, temveč nasprotno – predvsem tudi tako, da otroška duševnost odraslo osebo zaznava kot omejitev lastne individualnosti. Z naraščajočo starostjo postaja nato vse pomembneje, da na položaj OMEJITVE stopi VZOR, se pravi, da otroci duševne funkcije prepoznavajo pri starših in jih nato z neprestanim urjenjem lahko razvijejo tudi sami.

CILJ VZGOJE

Cilj vzgoje otroka je možnost osamosvojitve in sposobnost medčloveških odnosov!

Prav v šolah se v tem oziru na žalost dela zelo neučinkovito. Kajti učenje osnovnih oblik vedenja kot »poslušanja«, »pozornosti«, »sodelovanja« se lahko smiselno opravi šele takrat, ko obstajajo ustrezna pravila, ki te učinke omogočajo. Jasno bi torej moralo biti, da učenci govorijo samo takrat, ko so na vrsti in so prej dvignili roko, da ostanejo na stolu in se ne sprehajajo po razredu, ali da je ukvarjanje z mobijem med poukom prepovedano.

Ta ali oni otrok med poukom venomer govori, posluša glasbo ali počne stvari, ki prav tako povzročajo hrup in nimajo nič opraviti s poukom. Čeprav je občuten kot neprijeten, velja za pojav, s katerim se je treba sprijazniti, se pravi kot nekaj »normalnega«.

STARŠI VS. UČITELJI/VZGOJITELJI

Kar sledi, je bilo na žalost videno večkrat iz prve roke….

Starši pritožbe otrok nad učitelji praviloma interpretirajo tako, da je moral ta učitelj narediti nekaj narobe…. Posledica te perspektive na učno osebje in šolo kot institucijo na splošno je naraščajoči protest proti nivoju obremenitev v šoli. Zahtevni učitelji , ki vztrajajo pri določenih strukturah, veljajo tako rekoč za reakcionarne, kar je posledica skozi stoletja vse bolj prevrednotenega pojma avtoritete, ki zbuja izključno negativne konotacije. Starši te učitelje občutijo kot hladne, nedostopne in neljubeznive do otrok. Namesto da bi z njimi uskladili pogled na otroke in lastno ravnanje z njimi in poleg tega razpravljali o učnih metodah itn., se s pritožbami obračajo na ravnatelje in šolske inšpektorje. Zgodil se je načelni nesporazum, ki tako definira strukturo: nad otroki se izvaja pritisk, ki ga ne morejo vzdržati. Pri tem pa je spregledano, da je zadeva ravno obratna: jasne strukture namreč ponujajo zanesljivo usmerjenost in tako otroke razbremenijo odvečnega pritiska.

FRUSTRACIJSKA TOLERANCA

S postavljanjem sorazmerno zahtevnih nalog, ki vsaj za nekaj časa preprečijo zadovoljevanje potreb, ki prinašajo izključno ugodje, zavestno spodbujamo otrokovo frustracijsko toleranco. Oblikovanje zdrave duševnosti v bistvenem delu temelji na soočenju s konflikti. S pomočjo konfliktov otroci spoznajo, kaj je prav in kaj narobe, kažejo jim smer.

Vse nižja frustracijska toleranca prinaša s seboj vse manjšo delavnost, dejstvo, ki nas v vsej svoji razsežnosti v oči zbode šele, ko pomislimo, da to velja tako za poklicno življenje kakor tudi za zasebno sfero. Posledica vsega tega je razpustitev trdnih struktur. Pogostost ločitev na partnerskem področju je na primer povezana z brisanjem teh struktur, kar spet vodi do vse večjega števila samskih odraslih in tudi staršev, ki otroke vzgajajo sami, z vsemi težavami, ki jih ta položaj prinaša tudi otrokom.

VAJA DELA MOJSTRA – ZAKAJ SE DUŠEVNE FUNKCIJE OBLIKUJEJO LE S STALNIM URJENJEM

Odločilno je, da…več kot je urjenja, toliko samodejnejše so funkcije. Le tako je mogoče, da človek pridobi potrebne duševne funkcije, ki so nujno potrebne za to, da obstaja kot bitje, vključeno v družbene procese.

Na primeru učnih navad to pomeni, da jih moramo zahtevati vedno znova, da se lahko avtomatizirajo kot temeljna funkcija. Oblikovati jih morajo tako starši kot učitelji, in to pač ne deluje, če bo otrok lahko prvič sam odločil, kdaj želi opraviti svoje domače naloge, in bo odrasli skušal drugič z otrokom že razpravljati o vsebinsko težkih vprašanjih, čeprav ima še težave s samim učnim procesom.

Nujnost stalnega treninga sicer ni omejena na izoblikovanje duševnih funkcij, temveč se prav tako nanaša na vsakdanja opravila, kot na primer pospravljanje mize po zajtrku ali telesno higieno.

Da ne bo nesporazumov: otroci so sami po sebi vedoželjni, radi se učijo, se tega celo veselijo… Kljub temu morajo biti vodeni. Učenje pri tem pogosto sestoji iz ponavljanja. Zato je pogosto dolgočasno in še pogosteje zares naporno. To je razlog, da se ga otroci izogibajo, če od njih ni zahtevano od zunaj.

Duševni predpogoji za uspešno učenje, torej na primer ustrezno učno vedenje, morajo biti urjeni, in sicer pri vseh otrocih enako. Otrok ne more kar sam mirno poslušati, sedeti, čakati, govoriti samo, ko ga pozovejo. Vse to je treba učiti, uriti, vedno znova in kar naprej. Tako bi morala pri domačih nalogah v prvem razredu ob otroku sedeti odrasla oseba in otroka ljubeče, ampak odločno voditi, v idealnem primeru z velikim nottranjim mirom. Pozneje bi bilo dobro, če bi otrok ves čas osnovne šole domače naloge vedno opravljal v bližini referenčne osebe, ker je delo pri tej starosti vezano na osebo.

ZA KOGA SO OTROCI »PRIDNI«?

Otroci se lahko optimalno razvijajo le ob čustvenem odnosu in ustrezni navezanosti na svoje starše. Otroci, sposobni medčloveških odnosov, se tako najprej razvijejo za svoje starše. To čisto konkretno na primer pomeni, da petletnik, ki pomaga pri pospravljanju mize, tega ne počne funkcionalno, torej ne zato, da bi ustvaril pogoje, da se bo nato lahko jedlo, ampak počne to izključno za svoje starše. Prav tako se otrok v šoli uči za učitelja in – še – ne za življenje (to sledi šele na višji starostni stopnji).

KAKO NAJ SE NA OTROKA ODZIVAMO STARŠI

Problem: starši se ne odzivajo več na stvari, ki jih njihov otrok naredi, temveč poskušajo razumeti, kaj počne, in nato pojasniti, kaj bi morda lahko naredil bolje. Izboljšana oblika otrokovega vedenja naj bi se izoblikovala s spoznanjem in razumevanjem pojasnila; kam to vodi, lahko vidimo na vseh malih pošastih in tiranih, ki nas obdajajo.

Sama bi k temu problemu dodala še tega, da imamo novodobni starši pogosto slabo vest, če se na otroka razjezimo in mu ne ugodimo. Če me je Winterhoff v kaj resnično prepričal, me je prepričal v to, da ni nič narobe s tem, da se na otroka razjezim, ko je to potrebno. V resnici bi moralo biti takole:… pomembno je, da se pozitivnega vedenja svojega otroka vidno veselim in ob negativnem vedenju prav tako jasno pokažem svojo slabo voljo, na primer tudi s tonom svojega glasu. Ob tem moramo vselej upoštevati načelo, da mora biti otrokova referenčna oseba v svojih odzivih kar najbolj DOSLEDNA in JASNA, saj se bo otrok iz zrcaljenja tako najhitreje učil. Pozitivni stranski učinek, ki nastopi tako rekoč samodejno, je ta, da tako otroku dajem tudi VARNOST, medtem ko je pri zelo spremenljivih odzivih otrok lahko vznemirjen, posledica tega pa je pomanjkanje proženja ustreznih duševnih funkcij…. Pri malčkih morajo biti ta čustva vsekakor pospremljena z BESEDAMI, starši morajo torej eksplicitno povedati, da se v ustreznem trenutku jezijo in veselijo. Prav tako morajo biti z besedami pospremljeni tudi čustveni izrazi otroka.