V teh dneh je marsikaj zlate barve. Že pred časom se je dlaka pasjega mladiča mojih staršev, ki sliši na ime Bran, pričela spreminjati v zlato. Tega pasjega otroka bi zato mirne duše lahko klicali kar Zlatko, tako pa ga ljubkovalno raje kličemo kar Branko. Kar najbrž kakšnemu od mnogih Mariborčanov s tem imenom ni najbolj po godu.
Zlata je bila včeraj tudi naša Tina Maze. Kako prikladno, da sem ravno včeraj s službo uradno (ne pa tudi sicer) začenjala šele po 10. uri in sem imela to krasno priložnost, da sem lahko njen zlati smuk ob osmih zjutraj spremljala kar iz domačega naslonjača.
Tinin smuk me je spomnil na tretjo zlato stvar - otroštvo, ki bi mu lahko rekla kar zlati časi. V mojem spominu so posuti z zlatim prahom, ker se jih pač sama takšnih spomnim, čeprav bi marsikdo trdil, da so bili to hudi časi, ker smo imeli eno samo stranko namesto desetih, ker nismo imeli Europarka ampak samo Maximarket v Ljubljani in Merkur v Mariboru, ker smo vsi otroci v šoli pisali z istim tipom nalivnih peres (Rexpen... še pomnite) namesto da bi imel vsak otrok v peresnici deset različnih nalivnih peres, ker smo jedli Gorenjko namesto petnajstih sort Milke (ki imajo mimogrede vse enak okus) in ker smo imeli na televiziji pet programov namesto stotih. Je pa res, da so vsaj na enem od teh v zimskem času zmeraj neposredno prenašali smučanje. In Tinin zlati smuk me je spomnil prav na to. Na petke, ko smo se vsak teden v Stoenki skoraj tri ure vozili iz Ljubljane v Maribor. Zimski vikendi v Mariboru so v mojem spomimu vezani predvsem na smučarke prenose. Zunaj sončen zimski dan, babičine rolete so delno zagrnjene, tako da skoznje v toplo dnevno sobo sijejo redki sončni žarki in rišejo vzorec na preprogi pred televizorjem. Na preprogi se najverjetneje igrava mlajši bratec in jaz (sestrice še ni ali pa je morda ravno v maminem trebuščku ;-)). Televizor je priklopljen, čakamo na drugi tek. "V srcih poletje in sneg na zaslonu." :-) Babica za mizo, najpogosteje s kakšno kvačko ali pletilko v roki plete še enega od stotih puloverjev, ki nam jih je spletla v otroštvu. Plete in zraven izza očal spremlja, kdaj bo peljal "naš" ter daje pikre pripombe na slog slovenskih komentatorjev ter ob tem ne neha plesti, ampak plete na slepo, jaz pa budno spremljam, če se bo zaradi svojih pogledov proti televizorju slučajno zmotila (seveda se ni nikoli). Pogosta tema njenih komentarjev so tudi Avstrijci, ki obvladajo zadevo, to jim je že treba priznati, čeprav so v vojni držali s Hitlerjem, česar pa seveda tudi ne gre spregledati. Ne vem zakaj, ampak iz tistega časa se spomnim dveh reklam s televizije. Ena je bila tista za Planinski čaj, druga pa za Jaffa kekse (koluti pomaranč plešejo po zaslonu, kaj več pa se ne spomnim....). Napetost se stopnjuje, ker je bil "naš" po prvem teku seveda odličen. Ne pozabimo, da je to včasih pomenilo, da se je uvrstil med prvih petnajst najboljših. Ko se bliža njegov nastop, postane vzdušje prijetno napeto, izjave komentatorja se zdijo babici iz minute v minuto bolj neumne ("naj bo že tiho enkrat!"), v dnevno sobo pride čisto tiho tudi dedi in si postavi stol k balkonskim vratom. Tik preden pride na cilj tekmovalec pred "našim", je babica že tako vznemirjena (mi pa z njo...), da pred vožnjo Križaja ("naše blontno veselje nam greje domove"), Franka, Petroviča in kar je bilo še "naših" junakov, ugasne zvok ali gre v primeru možnosti uvrstitve med prve tri raje kar v kuhinjo. Ostali vsi napeti ostanemo v dnevni sobi, do skrajnega konca z bratom drživa fige za tekmovalca pred "našim", ob štartu "našega" pa preklopiva na pesti in jih drživa tako močno, da naju najine male rokice od silnega navijaštva pričnejo boleti. "Naš" pride dol (ali kot bi rekli Franzi "danes ob enih popoldne je padel in obležal nekje na začetku drugega teka junak med junaki, pri vratcih številka trinajst") in še en vikend je do vrha napolnjen z adrenalinom. V nedeljo se peljemo nazaj v Ljubljano in v ponedeljek grem nazaj v malo šolo, kjer smo takšni frajerji, da imamo že svoje zvezke, kot v pravi šoli. Vsi otroci poznamo naše smučarje po imenih in seveda smo med vikendom vsi gledali smučanje. Zvezki so polni risbic Vučkov (znati narisati Vučka je bila takrat ultimativna sposobnost vsakega šestletnika), smučarjev in polepljeni z izrezki o olimpijadi v Sarajevu.
Kakorkoli, ob včerajšnji Tinini zmagi, sicer Predin ne more več zapeti, da "prva beseda najmlajših Slovencev naj ne bo mama, ampak RC Elan", ker se olimpijska prvakinja na Elan požvižga, lahko pa si še zmeraj zapojemo, da nas ni nič strah, ko so smučarji z nami. Tudi zaradi spominov, posutih z zlatim prahom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar