Z veseljem bom tokrat izpustila podrobnosti o virozi, ki je nazadnje napadla mene in je v taki obliki res ne bi želela več ponavljati, kaj šele o njej pisati.
Recimo raje nekaj na temo varčevanja. Kako blaaazno izvirno se tole sliši v teh čuuudovitih časih, saj vem. V samem bistvu pa sem danes razmišljala, da med vikendi že nekaj časa izvajam tisto sorto varčevanja, ki se na koncu močno pozna tudi na času. Govorila torej ne bom o tem, da količinsko varčujem s hrano (čeprav, roko na srce, tudi to počnem z vidika, da je v teh čuuudovitih časih zavržem bistveno manj kot nekoč), pač pa bolj o tem, da se da z eno "rundo" kuhanja spretno pričarati dva različna obroka. Enega poješ na dan kuhanja, drugega, drugačnega (!) z nekaj dodatki zamrzneš in v zamrzovalniku te čaka super obrok za kakšno kot ponedeljek razvlečeno sredo, ko od silnega tempa ne veš niti, kje se te glava drži, kaj šele da bi bil s to izgubljeno glavo v urnik sposoben umestiti čas za kuhanje poštenega kosila ali polnovrednega obroka, kot se temu danes kunštno rado reče. Naj navedem dva primera, ki bosta pravzaprav samo povzetka modrosti (zdrave pameti?) naših babic, na katere smo po pomoti pozabili (spet zaradi tempa?), misleč narobe, da bomo z njimi izgubljali čas, v resnici pa si čas s tovrstnimi metodami podarjamo.
1. KURJA JUHA :-) PALAČINKE S PIŠČANČJIM MESOM (-:
Moja preljuba mama se je ob prebolevanju moje zadnje bruhalne viroze čutila dolžno, da mi skuha odlično kurjo juho. Vanjo je radodarno zakuhala prsa dveh, nič hudega slutečih piščancev, zaradi česar je bila juha seveda odlična kot vedno (čeprav se bo ona zmeraj zgovarjala na to, da so za okus krive frdamane jušne kocke). Fino je, če na juhi nekaj plava, za kar so primerne palačinke ali fritati, kot se temu malce bolj kulinarično všečno rado reče. Palačink spečeš nekaj več in ne le toliko, kolikor jih misliš pojesti v juhi. Piščančja prsa v juhi so odlično meso, zato bi ga bilo škoda zavreči. Ko je juha kuhana, meso na drobno narežeš, popražiš na olivnem olju, čebuli in česnu ter začiniš s soljo, poprom, majaronom, sladko rdečo papriko, timijanom in jušno kocko ali vegeto. Nastalo maso namažeš na palačinke, potreseš z žličko drobtin in premažeš z žličko kisle smetane ter zaviješ. Zavite palačinke mirne duše shraniš v zamrzovalniku do srede, dolge kot ponedeljek, takrat pa jih zložiš v namazan pekač, poliješ s kislo smetano, posuješ z naribanim sirom ter spečeš v ogreti (ja, kakšni pa...) pečici. Med tem ko otrebiš solato, se kosilo v pečici samo skuha in na ta dan zagotovo ne boš lačen.
2. ŠPINAČA S PIRE KROMPIRJEM :-) SVALJKI (-: SLIVOVI CMOKI :-)
Zelo priljubljeno kosilo v slovenskih družinah je špinača s pire krompirjem in jajcem na oko ali jajcem na dve očesi, kot temu pravi moj otrok. Če sledimo taktiki "eno kuhanje - dva obroka", je potrebno pripraviti rahlo več pire krompirja, kot smo ga na dan tega tipičnega slovenskega kosila sposobni zaužiti. Ko se špinača, krompir in jajce na dve očesi v naših želodčkih malce poležejo, se ponovno pogumno približamo zdaj nič kaj atraktivnemu mrzlemu pire krompirju, mu dodamo jajce, ostro moko, malo olja in malo soli ter iz vsega skupaj napravimo testo, ki se mu v kuharskih knjigah reče odlično krompirjevo testo. Iz njega izdelamo svaljke (ah, ja, njoke.... ravno ugotavljam, da smo v zadnjih letih slovenskim jedem s slovenskimi imeni nadeli nova imena, ki dajejo tem istim jedem pridih kvazi eksotike) ali slivove cmoke, če smo poleti v zamrzovalnik modro shranili nekaj modrih sliv z domačega vrta ali pa damo v cmoke kar marmelado iz sliv namesto sliv.
No, kakorkoli, se priporčam še za kakšno podobno idejo. Ker čas je denar (posebej, če ti kuhanje ne predstavlja smisla življenja...).
Ni komentarjev:
Objavite komentar