Mi, Pohorci

Danes nobeden se ne predaja.
Lahko verjameš zares.
To je ta dan!
Danes velja le nasmeh
in če se delaš , kot da nič ne vidiš, lahko verjameš zares
Danes misli samo pozitivne misli!
Danes misli samo pozitivne misli!
Danes misli samo pozitivne misl!
Danes je tvoj dan!
(Dan D)

Pohorci smo posebna sorta ljudi. Pod tem pojmom se sicer najpogosteje skriva oznaka za rahlo »potegnjenega« prebivalca kakšnega od krajev, ki so zrasli na pobočju Pohorja pa se bom njihovemu naštevanju raje izognila, da ne bo po nepotrebnem kakšne zamere. Ker imam tako ali tako v mislih drugačno definicijo pojma Pohorci. Pohorci smo ljudje, ki imamo radi Pohorje in imeti rad se pravzaprav sliši precej površno in niti približno ne zadene razsežnosti tega, kar hočem povedati. Zato je nujno potrebna obsežnejša razlaga.

Začne se zgodaj zjutraj, ko skozi okno pogledaš, kakšno vreme je zunaj in se ti pogled najprej ustavi na Pohorju. Pohorje se tako vsako jutro spremeni v neke vrste časovni stroj. Ker te samo pogled nanj spomni na to, da je zunaj na primer zima (s premalo ali dovolj snega). Če si doma dovolj blizu, lahko skozi okno celo opaziš drobne pikice-smučarje, ki se kot mravljice pomikajo po belih zaplatah med gozdom.

Ko se leto prevesi v maškaradni del (beri zdaj) in imamo že rahlo čez glavo vsakodnevnega čiščenja zaledenelih stekel na avtu, si vsako jutro bolj želiš tega, da se vznožje Pohorja prične barvati nežno zeleno, sreča ob jutrih pa bo popolna, ko se bo zelena barva počasi začela prelivati proti vrhu. Pomlaaaad! V vseh ozirih moj daleč najljubši letni čas. Tudi zaradi Pohorja. Ker dnevi postajajo daljši, ker dnevi postajajo svetlejši (svetloba moja preljuba), ker dnevi postajajo toplejši. Ker vse to pomeni, da je za pohod na Pohorje potrebnega bistveno manj načrtovanja, ker ga je mogoče precej zlahka umestiti v daljši, toplejši in svetlejši pomladni dan.

Jeseni spremljam barvanje Pohorja od zgoraj navzdol. Zlato rumena barva se najprej pojavi zgoraj in se nato počasi seli proti vznožju. Ta del leta imam sicer najmanj rada, ampak priznati je treba, da te vsaj pogled na Pohorje zaradi vseh teh barv tudi takrat ne pušča ravno ravnodušnega. 

Na Pohorje sem začela redno hoditi, ko sem se leta 2002 vrnila iz Ljubljane v Maribor. V bistvu je šlo bolj za poskus. No, pa dajmo, da vidimo, kakšen bo učinek, če dva tedna redno vsak dan hodim na Pohorje. Tako nekako se je začelo, pojma nisem imela, v kakšno zgodbo se s tem poskusom pravzaprav spuščam. Najverjetneje sem nekje globoko v sebi verjela, da bom po kakšnem tednu odnehala, ker mi bo postalo dolg čas, ker bom imela prevelik musklfiber, ker mi bo pač zmanjkalo volje… pač vsi razlogi, ki tako zelo pritičejo raznim odločitvam v stilu »Od danes naprej…«. Spomnim se, da sem na Pohorje takrat hodila pozno popoldan, po Čopki do Lukeja. Ja, ja, do Luke, saj vem; ampak noben pravi Mariborčan ne bo rekel, da hodi do Luke! Če kdo reče, da hodi do Luke, bodisi ni pravi Mariborčan, bodisi ni pravi Pohorc, bodisi hodi na Pohorje dvakrat letno. Pravi Pohorci hodimo do LUKEJA in pika! Kakorkoli, po enem tednu sem sicer imela konkreten musklfiber, ampak naslednji dan sem si na Pohorje spet želela. Tista dva predvidena tedna sta se kmalu raztegnila na vso pomlad pa kasneje na vse poletje in tako naprej do danes. Na Pohorje sicer ne hodim več vsak dan, zagotovo pa si želim, da pridem (vsaj) do Lukeja trikrat tedensko.

Zakaj pravzaprav? Kaj je med Pohorjem in menoj, da ne moreva drug brez drugega? Vse skupaj se je v vseh teh letih razvilo v pravi ritual. Začne se pri oblačenju, pripravljanju nahrbtnika, vode pa kasneje pri poslušanju muzike v avtu na poti do Vzpenjače in razstavljanju pohodnih palic na parkirišču pri ribniku z račkami. Ko se pričnem vzpenjati, se vsakodnevni problemi v začetku poti še »šlepajo« name, kasneje omagajo in ostanejo več metrov za mano. Višje grem, manj blizu so in ko zavijem s Čopke na Mojo potko, se zgodi nekaj čudovitega. Moje ljubo Pohorje, njegova gozdna tla, drevesa, zvoki in zrak po slamici počasi, a vztrajno vsrkavajo vse probleme, ki so se tekom dneva nabrali v glavi, in jih srkajo vse do vrha – na vrhu se problemi razblinijo, izgubijo na teži ali dobijo novo barvo. Barvo, ki je vsaj prijaznejša od tiste, ki so jo imeli problemi ob vznožju Pohorja ali barvo, ki ponuja rešitev. Posebno pozornost velja posvetiti zvokom ali raje tišini, ki jo slišim na Moji potki. So daleč najlepša glasba za ušesa, utrujena od hrupa. Kljub temu, da sem nekdo, ki mu glasba izredno veliko pomeni, ob vzponu na Pohorje nikoli, ampak res nikoli, nimam slušalk na ušesih. Ker je gozdna tišina v primerjavi s še tako vrhunsko glasbo nekaj neprecenljivega.

Ko pridem na vrh, sem nov človek. Par ton lažja, diham globoko in vsak vdih je tako dober, da bi lahko skoraj trdila, da ima zrak na Pohorju okus. Odličen, nezamenljiv okus – okus po Pohorju. Prav tako voda, ki jo na vrhu na dušek izpijem, se ne more primerjati z nobenim, še tako zdravim napitkom. Poleg tega se vsakič, ko se bližam vrhu, ne morem izogniti razmišljanju o tem, da je vzpenjanje na hrib pravzaprav izjemno pripravna metafora za življenje – na poti do cilja je zmeraj najtežjih zadnjih nekaj metrov in ko je težko, je to lahko znak za to, da je cilj res že zelo blizu. In s to mislijo grem nazaj v dolino – z lahkim dihom, lahka kot peresce in močnejša, ker vem, da se s Pohorjem treniram tudi za druge življenjske, ne le hribovske cilje. Malo naprej od Trikotne jase je trud še enkrat poplačan. Posebej v poletnih dneh, ko se v dolino vračam v času, ko zahaja sonce. Pogled na gorice, Kordek in vse tiste barve, ki jih zna ustvariti samo večer… In potem vožnja domov pa tuš, ki je po prihodu s Pohorja tudi tuš z veliko začetnico. In od tu naprej danes mislim samo pozitivne misli in pisani baloni padajo na nas :)

Po vsem tem sem močnejša, bolj mirna in bolj zadovoljna za naslednjih nekaj dni. Pritiski v službi, doma, kjerkoli pač že, mi ne morejo do živega. In ko se prične prah v glavi spet nabirati, iz neštetih izkušenj vsakič znova spet vem, da rešitev obstaja, da Pohorje čaka name in na druge prave Pohorce in da me Pohorje pri iskanju rešitve ni še nikoli pustilo na cedilu.