Čokoladna krema iz risanke: ocena 10/10

Morda ste že zasledili, da na TV SLO vrtijo prav posebno risanko z naslovom Kuhanje? Otročje lahko!, v kateri punčka Ajda in fantek Bor ob pomoči kuharja Matevža pripravljata različne jedi. Kljub temu, da zadeva sodi v otroški program, niso jedi, ki jih kuhajo, prav nič izmišljene in pravljične (s čimer sicer tudi ne bi bilo nič narobe). Risanka otroke na preprost, a zelo dodelan način zelo pritegne. Je spet ena v vrsti mnogih na TV SLO, ki jasno dokazuje, da je izbor risank na TV SLO očitno izjemno premišljen in ne vključuje materiala z rahlo vprašljivim učinkom na otroke.
Pred dnevi sva s Čričkom gledala del, v katerem je omenjena trojica pripravljala čokoladno peno. Že nekaj časa velja pravilo, da to risanko obvezno gledava skupaj in sicer tako, da mora biti mama opremljena z zvezkom za recepte in pisalom, da si vse pridno beleži. Tokrat pa ni ostalo samo pri beleženju, ampak sva čokoladno peno naslednji dan s papirja prelila v prakso (beri v želodec). In izkazalo se je, da je krema več kot vredna greha.

Potrebujemo naslednje sestavine:
- 330 g temne čokolade (z najmanj 70% kakava)
- 200 g masla
- 8 jajc
- 100 g sladkorja
- ščep soli
- 1,5 dl sveže iztisnjenega pomarančnega soka

Čokolado nalomimo v kovinsko posodo (v kuharski knjigi moje ljube tete Nade bi taki posodi rekli "kazanče za sneg"), ki jo postavimo nad soparo, da se stopi. Nekoliko ohlajeni čokoladi dodamo maslo in rumenjake in vse skupaj z mešalnikom mešamo nad soparo.
V kozici zmešamo pomarančni sok in sladkor in pustimo, da zavre ter ohladimo. Primešamo ga čokoladni kremi.
Iz beljakov in ščepca soli stepemo sneg. SKRIVNOST RECEPTA: sneg naj ne bo pretrd, da čokoladna pena ne bo grudasta (tudi to so povedali v risanki :-)).
Sneg nežno vmešamo v čokoladno kremo in nastalo čokoladno peno nalijemo v kozarce. Predlagam, da so kozarci manjše velikosti, ker je krema zelo sitostna. Kar pa, po mojih izkušnjah sodeč, ni dovolj močan razlog za to, da ne bi pojedli dvojnega odmerka :-b
Zelo priporočam in/ali vabim na pokušino!

Tirani

We don't need no education

We don't need no thought control

No dark sarcasm in the classroom

Teachers leave them kids alone

(verz Pink Floydov, s katerim se začenja knjiga Zakaj postajajo naši otroci tirani)

Počitnice so, večer je, pijem janežev čaj ob Anni Calvi in spravljam se k pisanju bloga. Prijazen počitniški dan je za menoj. Dopoldan delavnica za otroke v knjižnici, kosilo (pojedla sem zadnjo čokoladno peno po receptu iz risanke :-b), obisk pri babici, dediju in zlatemu Branu v Pekrah, odhod Črička k atiju, nato pa rekonstrukcija Čričkove sobe - beri odstranjevanje igrač, ki  niso več aktualne in malo prestavljanja pohištva, kar, priznam, pogosto počnem, ko je treba v glavi kakšno stvar razčistiti… Nekaj, kar sem prelagala na počitnice, ker je bilo tole tako rekoč nemogoče umestiti v natrpan urnik. Biti razvezan namreč prepogosto pomeni, da v dneh, ko je otrok doma, večino časa nameniš njemu, ko je pri očetu pa delaš stvari, ki bi jih v normalni familiji počel ob otroku (pospravljanje, čiščenje in ja, tudi služba, ki si jo danes očitno vsi nosimo tudi domov). In tako je zmeraj premalo časa za, recimo temu "generalne" posege.

Če še enkrat preberem prejšnji odstavek, je iz zapisanega precej jasno, da je večina energije nas mam usmerjena v otroke. Naj se še tako trudimo, da si je treba vzeti čas zase, da se trudimo teči, hoditi na Pohorje, brati knjige, se družiti s prijatelji… In prav to naj bo iztočnica za to, o čemer želim danes razglabljati v mojem pomladnem blogu – otroci in vzgoja.

Zelo malo knjig o vzgoji je zašlo (dobesedno) v moje roke in prav vse sem že začela brati s skepso v glavi, dokler jih nisem kmalu nehala brati. Ker pa sem mama ločenka in si domišljam, da sem zaradi specifične situacije še za kak dodaten odtenek bolj od običajnih staršev (to, kaj so običajni starši, verjetno zahteva poseben blog…) obremenjena z vzgojo otroka in tem, kaj narediti, da se razvije v zadovoljnega, pametnega in prijaznega človeka (moji trije ultimativni cilji…), sem pač poskusila. Ob vsakem od nasvetov, ki sem jih v teh parih knjigah dobila, so bile moje misli približno take: »Kako nenavadno! Težko razumem (blondy me…), zakaj avtor predlaga to in to, ampak dajmo poskusiti, morda se obnese!« Ker je bila stvar pogosto že v teoriji na zelo trhlih temeljih, v praksi pa so se temelji popolnoma sesuli, sem tovrstne knjige zelo kmalu nehala brati. Za navržek so nasveti iz ene knjige pogosto diametralno nasprotovali tistim iz druge knjige. In ja, priznam, teh nekaj knjig na temo vzgoje, ki so se znašle v mojih rokah, iz vseh naštetih razlogov nikoli nisem prebrala do konca.

Pred časom pa je nova sodelavka, s katero se, kako bizarno, nisem še nikoli imela priložnost osebno pogovarjati, poslala mejl, naslovljen na vse sodelavce. Da naj preberemo knjigo nemškega avtorja Michaela Winterhoffa z naslovom »Zakaj postajajo naši otroci tirani«. Ne vem, kako točno je bil formuliran njen mejl, spomnim pa se, da je pisala o nekakšni povezavi knjige z v zadnjem letu močno razvpitim slovenskim filmom Razredni sovražnik, o katerem je bilo med profesorji veliko govora. In nekaj v mejlu me je prepričalo, da sem knjigo še isti hip rezervirala v knjižnici in jo že prihodnji dan pričela brati.

Že po parih straneh je postalo jasno, da je knjiga milijone svetlobnih let oddaljena od običajnih knjig o vzgoji, po še nekaj straneh pa sem lahko že z gotovostjo trdila, da me je knjiga močno presunila, šokirala in v nasprotju z ostalo tovrstno literaturo tudi prepričala do te mere, da ni bilo govora o tem, da jo preneham brati.

Avtor, sicer pedopsihiater, začenja knjigo s podatki o tem, da se v njegovi ambulanti v zadnjih letih drastično povečuje število mladostnikov, katerih stopnja duševne zrelosti ostaja na stopnji največ triletnega otroka, zaradi česar po njegovem ne morejo več vzpostaviti nemotenega odnosa s svojim okoljem. Knjiga je polna konkretnih primerov otrok in mladostnikov, ki te enostavno ne puščajo hladnega, ker so, milo rečeno, grozljivi. Pa ne grozljivi na način, kot da gre za primere, ki se dogajajo nekje daleč proč od nas, ampak so prikazani tako slikovito, da je takoj jasno, da se dani primer zagotovo odvija tudi kje blizu tebe. Avtor ves čas tudi navaja, da opisani primeri niso posledica klasičnih travm v stilu premalo ljubezni, premalo pozornosti, revščina, alkoholizem, droge in kar je še podobnih stanj, na katere ljudje še dandanes najpogosteje pomislijo, ko slišijo za otroka s težavami. Vse to je statistično gledano (!) preživeto. Nasprotno - depresija, anksioznost, agresivnost itd. so danes najpogosteje prisotne pri mladostnikih, ki so bili v otroštvu ljubljeni in so bili deležni dovolj pozornosti svojih staršev.

Kljub temu pa so ti otroci po avtorjevem mnenju postali vzgojitelji svojih staršev in z njimi lahko po mili volji upravljajo. Razlog za to se ne skriva v prirojeni zlobnosti, ampak v tem, da ti otroci svojega vedenja sploh niso zmožni občutiti kot napačnega. In prav takšni otroci naj bi se razvili v tirane. Takšni mladostniki niso sposobni dojemati okolja kot omejitve svojega lastnega jaza, zato bodo imel zmeraj težave znajti se v družbi, ki nenehno zahteva priznavanje omejitev.

Dodajam nekaj tem, ki se v knjigi ves čas ponavljajo in so name naredile najmočnejši vtis. Strnila sem jih v sedem sklopov.

SE OTROK RAZVIJA SAM? ALI LAHKO OTROK SAM ODLOČA?

Starši pogosto slišimo koga od bližnjih (babice, dedki…mimogrede avtor jim v knjigi namenja posebno pozornost…), da naj otroka pustimo, da bo že prišel čas, ko bo otrok sam od sebe ugotovil, kaj je prav in kaj ne. Winterhoff pa pravi, da smo starši tisti, ki moramo v času otroštva izbirati, kaj je prav in kaj ne, ne pa da zelo svobodno izbiro prepuščamo otrokom, češ da je zanje dobro, da se sami odločajo. Otrok starše mora zaznavati kot naravno avtoriteto, kar pomeni kot omejitev lastnega jaza, kajti le tako lahko oblikuje duševne funkcije, ki so odločilne za to, da otrok pozneje v življenju razen matere in očeta sprejema tudi druge avtoritete. Starši moramo v tem pogledu ravnati avtonomno in se ne usmerjati po otroku ter se le odzivati na njegovo vedenje. Starši moramo biti za otroke naravna meja frustracij, da lahko otrok razvija frustracijsko toleranco in se kasneje pravilno odziva na frustracije, ki pač so del normalnega življenja.

Napaka tiči v tem, da se je v glavah tistih, ki imamo pravico vzgajati, uveljavila podoba sveta, ki je posameznega človeka v njegovi individualnosti izvzela iz refrenčnega sistema družbe in mu hotela priznati skoraj neomejene možnosti samouresničitve. Otrokom naj bi odrasli več ne govorili, kaj je zanje dobro in kaj slabo, to je bilo preprosto interpretirano kot nedopustna indoktrinacija. Vendar je absurdno izhajati iz predpostavke, da se človeška duševnost razvija samodejno in je v nekem trenutku v odraslosti tako dozorela, da je človek sam dorasel zahtevam življenja.

Pozitivne duševne funkcije se oblikujejo v otroštvu in nikakor ne samodejno in brez vpliva okolja, temveč nasprotno – predvsem tudi tako, da otroška duševnost odraslo osebo zaznava kot omejitev lastne individualnosti. Z naraščajočo starostjo postaja nato vse pomembneje, da na položaj OMEJITVE stopi VZOR, se pravi, da otroci duševne funkcije prepoznavajo pri starših in jih nato z neprestanim urjenjem lahko razvijejo tudi sami.

CILJ VZGOJE

Cilj vzgoje otroka je možnost osamosvojitve in sposobnost medčloveških odnosov!

Prav v šolah se v tem oziru na žalost dela zelo neučinkovito. Kajti učenje osnovnih oblik vedenja kot »poslušanja«, »pozornosti«, »sodelovanja« se lahko smiselno opravi šele takrat, ko obstajajo ustrezna pravila, ki te učinke omogočajo. Jasno bi torej moralo biti, da učenci govorijo samo takrat, ko so na vrsti in so prej dvignili roko, da ostanejo na stolu in se ne sprehajajo po razredu, ali da je ukvarjanje z mobijem med poukom prepovedano.

Ta ali oni otrok med poukom venomer govori, posluša glasbo ali počne stvari, ki prav tako povzročajo hrup in nimajo nič opraviti s poukom. Čeprav je občuten kot neprijeten, velja za pojav, s katerim se je treba sprijazniti, se pravi kot nekaj »normalnega«.

STARŠI VS. UČITELJI/VZGOJITELJI

Kar sledi, je bilo na žalost videno večkrat iz prve roke….

Starši pritožbe otrok nad učitelji praviloma interpretirajo tako, da je moral ta učitelj narediti nekaj narobe…. Posledica te perspektive na učno osebje in šolo kot institucijo na splošno je naraščajoči protest proti nivoju obremenitev v šoli. Zahtevni učitelji , ki vztrajajo pri določenih strukturah, veljajo tako rekoč za reakcionarne, kar je posledica skozi stoletja vse bolj prevrednotenega pojma avtoritete, ki zbuja izključno negativne konotacije. Starši te učitelje občutijo kot hladne, nedostopne in neljubeznive do otrok. Namesto da bi z njimi uskladili pogled na otroke in lastno ravnanje z njimi in poleg tega razpravljali o učnih metodah itn., se s pritožbami obračajo na ravnatelje in šolske inšpektorje. Zgodil se je načelni nesporazum, ki tako definira strukturo: nad otroki se izvaja pritisk, ki ga ne morejo vzdržati. Pri tem pa je spregledano, da je zadeva ravno obratna: jasne strukture namreč ponujajo zanesljivo usmerjenost in tako otroke razbremenijo odvečnega pritiska.

FRUSTRACIJSKA TOLERANCA

S postavljanjem sorazmerno zahtevnih nalog, ki vsaj za nekaj časa preprečijo zadovoljevanje potreb, ki prinašajo izključno ugodje, zavestno spodbujamo otrokovo frustracijsko toleranco. Oblikovanje zdrave duševnosti v bistvenem delu temelji na soočenju s konflikti. S pomočjo konfliktov otroci spoznajo, kaj je prav in kaj narobe, kažejo jim smer.

Vse nižja frustracijska toleranca prinaša s seboj vse manjšo delavnost, dejstvo, ki nas v vsej svoji razsežnosti v oči zbode šele, ko pomislimo, da to velja tako za poklicno življenje kakor tudi za zasebno sfero. Posledica vsega tega je razpustitev trdnih struktur. Pogostost ločitev na partnerskem področju je na primer povezana z brisanjem teh struktur, kar spet vodi do vse večjega števila samskih odraslih in tudi staršev, ki otroke vzgajajo sami, z vsemi težavami, ki jih ta položaj prinaša tudi otrokom.

VAJA DELA MOJSTRA – ZAKAJ SE DUŠEVNE FUNKCIJE OBLIKUJEJO LE S STALNIM URJENJEM

Odločilno je, da…več kot je urjenja, toliko samodejnejše so funkcije. Le tako je mogoče, da človek pridobi potrebne duševne funkcije, ki so nujno potrebne za to, da obstaja kot bitje, vključeno v družbene procese.

Na primeru učnih navad to pomeni, da jih moramo zahtevati vedno znova, da se lahko avtomatizirajo kot temeljna funkcija. Oblikovati jih morajo tako starši kot učitelji, in to pač ne deluje, če bo otrok lahko prvič sam odločil, kdaj želi opraviti svoje domače naloge, in bo odrasli skušal drugič z otrokom že razpravljati o vsebinsko težkih vprašanjih, čeprav ima še težave s samim učnim procesom.

Nujnost stalnega treninga sicer ni omejena na izoblikovanje duševnih funkcij, temveč se prav tako nanaša na vsakdanja opravila, kot na primer pospravljanje mize po zajtrku ali telesno higieno.

Da ne bo nesporazumov: otroci so sami po sebi vedoželjni, radi se učijo, se tega celo veselijo… Kljub temu morajo biti vodeni. Učenje pri tem pogosto sestoji iz ponavljanja. Zato je pogosto dolgočasno in še pogosteje zares naporno. To je razlog, da se ga otroci izogibajo, če od njih ni zahtevano od zunaj.

Duševni predpogoji za uspešno učenje, torej na primer ustrezno učno vedenje, morajo biti urjeni, in sicer pri vseh otrocih enako. Otrok ne more kar sam mirno poslušati, sedeti, čakati, govoriti samo, ko ga pozovejo. Vse to je treba učiti, uriti, vedno znova in kar naprej. Tako bi morala pri domačih nalogah v prvem razredu ob otroku sedeti odrasla oseba in otroka ljubeče, ampak odločno voditi, v idealnem primeru z velikim nottranjim mirom. Pozneje bi bilo dobro, če bi otrok ves čas osnovne šole domače naloge vedno opravljal v bližini referenčne osebe, ker je delo pri tej starosti vezano na osebo.

ZA KOGA SO OTROCI »PRIDNI«?

Otroci se lahko optimalno razvijajo le ob čustvenem odnosu in ustrezni navezanosti na svoje starše. Otroci, sposobni medčloveških odnosov, se tako najprej razvijejo za svoje starše. To čisto konkretno na primer pomeni, da petletnik, ki pomaga pri pospravljanju mize, tega ne počne funkcionalno, torej ne zato, da bi ustvaril pogoje, da se bo nato lahko jedlo, ampak počne to izključno za svoje starše. Prav tako se otrok v šoli uči za učitelja in – še – ne za življenje (to sledi šele na višji starostni stopnji).

KAKO NAJ SE NA OTROKA ODZIVAMO STARŠI

Problem: starši se ne odzivajo več na stvari, ki jih njihov otrok naredi, temveč poskušajo razumeti, kaj počne, in nato pojasniti, kaj bi morda lahko naredil bolje. Izboljšana oblika otrokovega vedenja naj bi se izoblikovala s spoznanjem in razumevanjem pojasnila; kam to vodi, lahko vidimo na vseh malih pošastih in tiranih, ki nas obdajajo.

Sama bi k temu problemu dodala še tega, da imamo novodobni starši pogosto slabo vest, če se na otroka razjezimo in mu ne ugodimo. Če me je Winterhoff v kaj resnično prepričal, me je prepričal v to, da ni nič narobe s tem, da se na otroka razjezim, ko je to potrebno. V resnici bi moralo biti takole:… pomembno je, da se pozitivnega vedenja svojega otroka vidno veselim in ob negativnem vedenju prav tako jasno pokažem svojo slabo voljo, na primer tudi s tonom svojega glasu. Ob tem moramo vselej upoštevati načelo, da mora biti otrokova referenčna oseba v svojih odzivih kar najbolj DOSLEDNA in JASNA, saj se bo otrok iz zrcaljenja tako najhitreje učil. Pozitivni stranski učinek, ki nastopi tako rekoč samodejno, je ta, da tako otroku dajem tudi VARNOST, medtem ko je pri zelo spremenljivih odzivih otrok lahko vznemirjen, posledica tega pa je pomanjkanje proženja ustreznih duševnih funkcij…. Pri malčkih morajo biti ta čustva vsekakor pospremljena z BESEDAMI, starši morajo torej eksplicitno povedati, da se v ustreznem trenutku jezijo in veselijo. Prav tako morajo biti z besedami pospremljeni tudi čustveni izrazi otroka.

Mi, Pohorci

Danes nobeden se ne predaja.
Lahko verjameš zares.
To je ta dan!
Danes velja le nasmeh
in če se delaš , kot da nič ne vidiš, lahko verjameš zares
Danes misli samo pozitivne misli!
Danes misli samo pozitivne misli!
Danes misli samo pozitivne misl!
Danes je tvoj dan!
(Dan D)

Pohorci smo posebna sorta ljudi. Pod tem pojmom se sicer najpogosteje skriva oznaka za rahlo »potegnjenega« prebivalca kakšnega od krajev, ki so zrasli na pobočju Pohorja pa se bom njihovemu naštevanju raje izognila, da ne bo po nepotrebnem kakšne zamere. Ker imam tako ali tako v mislih drugačno definicijo pojma Pohorci. Pohorci smo ljudje, ki imamo radi Pohorje in imeti rad se pravzaprav sliši precej površno in niti približno ne zadene razsežnosti tega, kar hočem povedati. Zato je nujno potrebna obsežnejša razlaga.

Začne se zgodaj zjutraj, ko skozi okno pogledaš, kakšno vreme je zunaj in se ti pogled najprej ustavi na Pohorju. Pohorje se tako vsako jutro spremeni v neke vrste časovni stroj. Ker te samo pogled nanj spomni na to, da je zunaj na primer zima (s premalo ali dovolj snega). Če si doma dovolj blizu, lahko skozi okno celo opaziš drobne pikice-smučarje, ki se kot mravljice pomikajo po belih zaplatah med gozdom.

Ko se leto prevesi v maškaradni del (beri zdaj) in imamo že rahlo čez glavo vsakodnevnega čiščenja zaledenelih stekel na avtu, si vsako jutro bolj želiš tega, da se vznožje Pohorja prične barvati nežno zeleno, sreča ob jutrih pa bo popolna, ko se bo zelena barva počasi začela prelivati proti vrhu. Pomlaaaad! V vseh ozirih moj daleč najljubši letni čas. Tudi zaradi Pohorja. Ker dnevi postajajo daljši, ker dnevi postajajo svetlejši (svetloba moja preljuba), ker dnevi postajajo toplejši. Ker vse to pomeni, da je za pohod na Pohorje potrebnega bistveno manj načrtovanja, ker ga je mogoče precej zlahka umestiti v daljši, toplejši in svetlejši pomladni dan.

Jeseni spremljam barvanje Pohorja od zgoraj navzdol. Zlato rumena barva se najprej pojavi zgoraj in se nato počasi seli proti vznožju. Ta del leta imam sicer najmanj rada, ampak priznati je treba, da te vsaj pogled na Pohorje zaradi vseh teh barv tudi takrat ne pušča ravno ravnodušnega. 

Na Pohorje sem začela redno hoditi, ko sem se leta 2002 vrnila iz Ljubljane v Maribor. V bistvu je šlo bolj za poskus. No, pa dajmo, da vidimo, kakšen bo učinek, če dva tedna redno vsak dan hodim na Pohorje. Tako nekako se je začelo, pojma nisem imela, v kakšno zgodbo se s tem poskusom pravzaprav spuščam. Najverjetneje sem nekje globoko v sebi verjela, da bom po kakšnem tednu odnehala, ker mi bo postalo dolg čas, ker bom imela prevelik musklfiber, ker mi bo pač zmanjkalo volje… pač vsi razlogi, ki tako zelo pritičejo raznim odločitvam v stilu »Od danes naprej…«. Spomnim se, da sem na Pohorje takrat hodila pozno popoldan, po Čopki do Lukeja. Ja, ja, do Luke, saj vem; ampak noben pravi Mariborčan ne bo rekel, da hodi do Luke! Če kdo reče, da hodi do Luke, bodisi ni pravi Mariborčan, bodisi ni pravi Pohorc, bodisi hodi na Pohorje dvakrat letno. Pravi Pohorci hodimo do LUKEJA in pika! Kakorkoli, po enem tednu sem sicer imela konkreten musklfiber, ampak naslednji dan sem si na Pohorje spet želela. Tista dva predvidena tedna sta se kmalu raztegnila na vso pomlad pa kasneje na vse poletje in tako naprej do danes. Na Pohorje sicer ne hodim več vsak dan, zagotovo pa si želim, da pridem (vsaj) do Lukeja trikrat tedensko.

Zakaj pravzaprav? Kaj je med Pohorjem in menoj, da ne moreva drug brez drugega? Vse skupaj se je v vseh teh letih razvilo v pravi ritual. Začne se pri oblačenju, pripravljanju nahrbtnika, vode pa kasneje pri poslušanju muzike v avtu na poti do Vzpenjače in razstavljanju pohodnih palic na parkirišču pri ribniku z račkami. Ko se pričnem vzpenjati, se vsakodnevni problemi v začetku poti še »šlepajo« name, kasneje omagajo in ostanejo več metrov za mano. Višje grem, manj blizu so in ko zavijem s Čopke na Mojo potko, se zgodi nekaj čudovitega. Moje ljubo Pohorje, njegova gozdna tla, drevesa, zvoki in zrak po slamici počasi, a vztrajno vsrkavajo vse probleme, ki so se tekom dneva nabrali v glavi, in jih srkajo vse do vrha – na vrhu se problemi razblinijo, izgubijo na teži ali dobijo novo barvo. Barvo, ki je vsaj prijaznejša od tiste, ki so jo imeli problemi ob vznožju Pohorja ali barvo, ki ponuja rešitev. Posebno pozornost velja posvetiti zvokom ali raje tišini, ki jo slišim na Moji potki. So daleč najlepša glasba za ušesa, utrujena od hrupa. Kljub temu, da sem nekdo, ki mu glasba izredno veliko pomeni, ob vzponu na Pohorje nikoli, ampak res nikoli, nimam slušalk na ušesih. Ker je gozdna tišina v primerjavi s še tako vrhunsko glasbo nekaj neprecenljivega.

Ko pridem na vrh, sem nov človek. Par ton lažja, diham globoko in vsak vdih je tako dober, da bi lahko skoraj trdila, da ima zrak na Pohorju okus. Odličen, nezamenljiv okus – okus po Pohorju. Prav tako voda, ki jo na vrhu na dušek izpijem, se ne more primerjati z nobenim, še tako zdravim napitkom. Poleg tega se vsakič, ko se bližam vrhu, ne morem izogniti razmišljanju o tem, da je vzpenjanje na hrib pravzaprav izjemno pripravna metafora za življenje – na poti do cilja je zmeraj najtežjih zadnjih nekaj metrov in ko je težko, je to lahko znak za to, da je cilj res že zelo blizu. In s to mislijo grem nazaj v dolino – z lahkim dihom, lahka kot peresce in močnejša, ker vem, da se s Pohorjem treniram tudi za druge življenjske, ne le hribovske cilje. Malo naprej od Trikotne jase je trud še enkrat poplačan. Posebej v poletnih dneh, ko se v dolino vračam v času, ko zahaja sonce. Pogled na gorice, Kordek in vse tiste barve, ki jih zna ustvariti samo večer… In potem vožnja domov pa tuš, ki je po prihodu s Pohorja tudi tuš z veliko začetnico. In od tu naprej danes mislim samo pozitivne misli in pisani baloni padajo na nas :)

Po vsem tem sem močnejša, bolj mirna in bolj zadovoljna za naslednjih nekaj dni. Pritiski v službi, doma, kjerkoli pač že, mi ne morejo do živega. In ko se prične prah v glavi spet nabirati, iz neštetih izkušenj vsakič znova spet vem, da rešitev obstaja, da Pohorje čaka name in na druge prave Pohorce in da me Pohorje pri iskanju rešitve ni še nikoli pustilo na cedilu. 

Nič nas ni strah, če so smučarji z nami

V teh dneh je marsikaj zlate barve. Že pred časom se je dlaka pasjega mladiča mojih staršev, ki sliši na ime Bran, pričela spreminjati v zlato. Tega pasjega otroka bi zato mirne duše lahko klicali kar Zlatko, tako pa ga ljubkovalno raje kličemo kar Branko. Kar najbrž kakšnemu od mnogih Mariborčanov s tem imenom ni najbolj po godu.

Zlata je bila včeraj tudi naša Tina Maze. Kako prikladno, da sem ravno včeraj s službo uradno (ne pa tudi sicer) začenjala šele po 10. uri in sem imela to krasno priložnost, da sem lahko njen zlati smuk ob osmih zjutraj spremljala kar iz domačega naslonjača.

Tinin smuk me je spomnil na tretjo zlato stvar - otroštvo, ki bi mu lahko rekla kar zlati časi. V mojem spominu so posuti z zlatim prahom, ker se jih pač sama takšnih spomnim, čeprav bi marsikdo trdil, da so bili to hudi časi, ker smo imeli eno samo stranko namesto desetih, ker nismo imeli Europarka ampak samo Maximarket v Ljubljani in Merkur v Mariboru, ker smo vsi otroci v šoli pisali z istim tipom nalivnih peres (Rexpen... še pomnite) namesto da bi imel vsak otrok v peresnici deset različnih nalivnih peres, ker smo jedli Gorenjko namesto petnajstih sort Milke (ki imajo mimogrede vse enak okus) in ker smo imeli na televiziji pet programov namesto stotih. Je pa res, da so vsaj na enem od teh v zimskem času zmeraj neposredno prenašali smučanje. In Tinin zlati smuk me je spomnil prav na to. Na petke, ko smo se vsak teden v Stoenki skoraj tri ure vozili iz Ljubljane v Maribor. Zimski vikendi v Mariboru so v mojem spomimu vezani predvsem na smučarke prenose. Zunaj sončen zimski dan, babičine rolete so delno zagrnjene, tako da skoznje v toplo dnevno sobo sijejo redki sončni žarki in rišejo vzorec na preprogi pred televizorjem. Na preprogi se najverjetneje igrava mlajši bratec in jaz (sestrice še ni ali pa je morda ravno v maminem trebuščku ;-)). Televizor je priklopljen, čakamo na drugi tek. "V srcih poletje in sneg na zaslonu." :-) Babica za mizo, najpogosteje s kakšno kvačko ali pletilko v roki plete še enega od stotih puloverjev, ki nam jih je spletla v otroštvu. Plete in zraven izza očal spremlja, kdaj bo peljal "naš" ter daje pikre pripombe na slog slovenskih komentatorjev ter ob tem ne neha plesti, ampak plete na slepo, jaz pa budno spremljam, če se bo zaradi svojih pogledov proti televizorju slučajno zmotila (seveda se ni nikoli). Pogosta tema njenih komentarjev so tudi Avstrijci, ki obvladajo zadevo, to jim je že treba priznati, čeprav so v vojni držali s Hitlerjem, česar pa seveda tudi ne gre spregledati. Ne vem zakaj, ampak iz tistega časa se spomnim dveh reklam s televizije. Ena je bila tista za Planinski čaj, druga pa za Jaffa kekse (koluti pomaranč plešejo po zaslonu, kaj več pa se ne spomnim....). Napetost se stopnjuje, ker je bil "naš" po prvem teku seveda odličen. Ne pozabimo, da je to včasih pomenilo, da se je uvrstil med prvih petnajst najboljših. Ko se bliža njegov nastop, postane vzdušje prijetno napeto, izjave komentatorja se zdijo babici iz minute v minuto bolj neumne ("naj bo že tiho enkrat!"), v dnevno sobo pride čisto tiho tudi dedi in si postavi stol k balkonskim vratom. Tik preden pride na cilj tekmovalec pred "našim", je babica že tako vznemirjena (mi pa z njo...), da pred vožnjo Križaja ("naše blontno veselje nam greje domove"), Franka, Petroviča in kar je bilo še "naših" junakov, ugasne zvok ali gre v primeru možnosti uvrstitve med prve tri raje kar v kuhinjo. Ostali vsi napeti ostanemo v dnevni sobi, do skrajnega konca z bratom drživa fige za tekmovalca pred "našim", ob štartu "našega" pa preklopiva na pesti in jih drživa tako močno, da naju najine male rokice od silnega navijaštva pričnejo boleti. "Naš" pride dol (ali kot bi rekli Franzi "danes ob enih popoldne je padel in obležal nekje na začetku drugega teka junak med junaki, pri vratcih številka trinajst") in še en vikend je do vrha napolnjen z adrenalinom. V nedeljo se peljemo nazaj v Ljubljano in v ponedeljek grem nazaj v malo šolo, kjer smo takšni frajerji, da imamo že svoje zvezke, kot v pravi šoli. Vsi otroci poznamo naše smučarje po imenih in seveda smo med vikendom vsi gledali smučanje. Zvezki so polni risbic Vučkov (znati narisati Vučka je  bila takrat ultimativna sposobnost vsakega šestletnika), smučarjev in polepljeni z izrezki o olimpijadi v Sarajevu.
Kakorkoli, ob včerajšnji Tinini zmagi, sicer Predin ne more več zapeti, da "prva beseda najmlajših Slovencev naj ne bo mama, ampak RC Elan", ker se olimpijska prvakinja na Elan požvižga, lahko pa si še zmeraj zapojemo, da nas ni nič strah, ko so smučarji z nami. Tudi zaradi spominov, posutih z zlatim prahom.

BJ is back!

Najprej, hvala ti, Kindle! :) Tokrat sem leto tudi zaradi tebe pričela zelo lahkotno. Vsaj na začetku je tako kazalo... No, saj kasneje pa tudi! :) Vrnila se je namreč gospa Bridget Jones. Čeprav smo bili prepričani, sodeč po razpletih iz pravljic, da bo po tem, ko se je končno spetljala s krasnim Colinom Firthom (aaaah ja...), pardooon, Markom Darcyem, srečno živela za devetimi gorami do konca svojih dni.

Ko smo punce mojih let brale njena prva dva dnevnika, smo bile stare toliko, da se nam je zdelo skrajno smešno, kakšne afne je punca guncala v svojih zrelih tridesetih. Me smo bile takrat silno mlade, ona pa silno stara, dobrih deset let starejša od nas. Skratka stara tako zelo nepredstavljivo veliko, da se nam je zdelo, da je njene dnevniške zapiske sicer prav zabavno brati, ampak nepredstavljivo je bilo, da bi se ženska njene starosti v resnici lahko ukvarjala s takšnimi otročarijami kot so nezreli moški (ker me bomo v tridetsetih itak poosebljenje zrelosti in se s čustvenimi nulami ne bomo ukvarjale, ker bomo tako ali tako imele idilično družinico), odvratni mački po norih zabavah (ker me se bomo znorele že v dvajsetih in v tridesetih ne bo nobene potrebe po uničevanju možganskih celic z alkoholom) in seveda preštevanje kalorij  (ker me bomo imele idelano težo že čez kak mesec, samo zraven se je treba spraviti).

Kakopak so se stvari zasukale malce drugače. Danes smo stare trideset in čez, še zmeraj občasno prihaja do karambolov z nezrelimi moškimi; družinica po ločitvi ni ravno idilična; mački pri tridesetih in čez so sicer redkejši, zato pa bolj podobni gepardom kot mačkom iz dvajsetih, ker telo alkohol pač bistveno slabše prenaša; zabav je manj, ker zanje v norem tempu preprosto ni več dovolj časa in energije, kar pa ne pomeni, da potreba po zabavah ne obstaja več (!!!); občuten napredek je bil dosežen samo pri obsedenosti s kalorijami - te so spet povezane s tempom, ki poskrbi za to, da za prehranske pregrehe preprosto zmanjkuje časa. In upoštevajoč vse to, se zdi BJ v svojih tridesetih še zmeraj zabavna, pravzaprav vse bolj zabavna in še zmeraj ali pa prav zdaj aktualna. In ne samo to, pojavljati so se začele misli, ki jih pri dvajsetih ni bilo. Namreč da bomo na BJ periodo lahko nekoč (prekmalu?) gledale kot na nekaj, kar je minilo. Minilo?? Sranje! Tu nastopi p a n i k a!

Prav na tej točki je Fieldingova spet zadela glavico na žebljico - s tretjim delom, kjer je BJ stara petdeset let in spet se nam lahko za nekaj časa zdi, da je to čas, ki je še na desetine let daleč. Spet je zabavna in spet je stara, dobra Bridget, ko jo na poslovnem sestanku srbi glava zaradi uši, ki sta ji jih prinesla njena otroka, ko pada v depresijo zaradi premalega števila twitov, ko se spravi na spletu poiskati novega partnerja, ko še zmeraj prešteva kalorije in enote alkohola in ko si najde dvajset let mlajšega ljubimca, da sploh ne omenjamo njene še zmeraj prifliknjene mame in še bolj prifliknjenih prijateljev.

Razlika je tokrat v tem, da smo punce v vsem tem času vseeno toliko dozorele, da kljub starostni razliki med nami in novo Bridget malo manj zlahka in manj prepričano rečemo, da se nam vse to ne more zgoditi, ker da bomo pri petdesetih tako ali tako poosebljenje zrelosti in modrosti. Ne moremo več zlahka reči, da pri petdesetih ne bomo vdove (bye bye Mr. Darcy... smrk smrk...), da ne bomo imele dvajset let mlajšega ljubimca (hm....), da ne bomo delale traparij pri vzgoji otrok (ker jih kljub najboljšim namenom delamo že zdaj....) in da se ne bomo spetljale z učiteljem telovadbe (hm....).

Omembe vredna razlika je tudi v tem, da si drugega dela filma res ne želimo. Čisto nobene potrebe ni po tem, da bi ga posneli. Ampak res nobene sploh. Zakaj? Ker Colin Firth, pardon Mr. Darcy, nekje med zadnjim in predzadnjim delom BJ tragično premine in film o BJ brez njega bi bil kot nebo brez zvezd, če se malo (malo, Vesna???) patetično izrazim. :-)

Zaključek naj bo BJ-jevski. Objavljam intervju Bridget Jones z....ne boste verjeli kom :-b
Hmmm... ;)

Čas je denar (tudi v kuhinji)

Z veseljem bom tokrat izpustila podrobnosti o virozi, ki je nazadnje napadla mene in je v taki obliki res ne bi želela več ponavljati, kaj šele o njej pisati.
Recimo raje nekaj na temo varčevanja. Kako blaaazno izvirno se tole sliši v teh čuuudovitih časih, saj vem. V samem bistvu pa sem danes razmišljala, da med vikendi že nekaj časa izvajam tisto sorto varčevanja, ki se na koncu močno pozna tudi na času. Govorila torej ne bom o tem, da količinsko varčujem s hrano (čeprav, roko na srce, tudi to počnem z vidika, da je v teh čuuudovitih časih zavržem bistveno manj kot nekoč), pač pa bolj o tem, da se da z eno "rundo" kuhanja spretno pričarati dva različna obroka. Enega poješ na dan kuhanja, drugega, drugačnega (!) z nekaj dodatki zamrzneš in v zamrzovalniku te čaka super obrok za kakšno kot ponedeljek razvlečeno sredo, ko od silnega tempa ne veš niti, kje se te glava drži, kaj šele da bi bil s to izgubljeno glavo v urnik sposoben umestiti čas za kuhanje poštenega kosila ali polnovrednega obroka, kot se temu danes kunštno rado reče. Naj navedem dva primera, ki bosta pravzaprav samo povzetka modrosti (zdrave pameti?) naših babic, na katere smo po pomoti pozabili (spet zaradi tempa?), misleč narobe, da bomo z njimi izgubljali čas, v resnici pa si čas s tovrstnimi metodami podarjamo.

1. KURJA JUHA :-) PALAČINKE S PIŠČANČJIM MESOM (-:
Moja preljuba mama se je ob prebolevanju moje zadnje bruhalne viroze čutila dolžno, da mi skuha odlično kurjo juho. Vanjo je radodarno zakuhala prsa dveh, nič hudega slutečih piščancev, zaradi česar je bila juha seveda odlična kot vedno (čeprav se bo ona zmeraj zgovarjala na to, da so za okus krive frdamane jušne kocke). Fino je, če na juhi nekaj plava, za kar so primerne palačinke ali fritati, kot se temu malce bolj kulinarično všečno rado reče. Palačink spečeš nekaj več in ne le toliko, kolikor jih misliš pojesti v juhi. Piščančja prsa v juhi so odlično meso, zato bi ga bilo škoda zavreči. Ko je juha kuhana, meso na drobno narežeš, popražiš na olivnem olju, čebuli in česnu ter začiniš s soljo, poprom, majaronom, sladko rdečo papriko, timijanom in jušno kocko ali vegeto. Nastalo maso namažeš na palačinke, potreseš z žličko drobtin in premažeš z žličko kisle smetane ter zaviješ. Zavite palačinke mirne duše shraniš v zamrzovalniku do srede, dolge kot ponedeljek, takrat pa jih zložiš v namazan pekač, poliješ s kislo smetano, posuješ z naribanim sirom ter spečeš v ogreti (ja, kakšni pa...) pečici. Med tem ko otrebiš solato, se kosilo v pečici samo skuha in na ta dan zagotovo ne boš lačen.

2. ŠPINAČA S PIRE KROMPIRJEM :-) SVALJKI (-: SLIVOVI CMOKI :-)
Zelo priljubljeno kosilo v slovenskih družinah je špinača s pire krompirjem in jajcem na oko ali jajcem na dve očesi, kot temu pravi moj otrok. Če sledimo taktiki "eno kuhanje - dva obroka", je potrebno pripraviti rahlo več pire krompirja, kot smo ga na dan tega tipičnega slovenskega kosila sposobni zaužiti. Ko se špinača, krompir in jajce na dve očesi v naših želodčkih malce poležejo, se ponovno pogumno približamo zdaj nič kaj atraktivnemu mrzlemu pire krompirju, mu dodamo jajce, ostro moko, malo olja in malo soli ter iz vsega skupaj napravimo testo, ki se mu v kuharskih knjigah reče odlično krompirjevo testo. Iz njega izdelamo svaljke (ah, ja, njoke.... ravno ugotavljam, da smo v zadnjih letih slovenskim jedem s slovenskimi imeni nadeli nova imena, ki dajejo tem istim jedem pridih kvazi eksotike)  ali slivove cmoke, če smo poleti v zamrzovalnik modro shranili nekaj modrih sliv z domačega vrta ali pa damo v cmoke kar marmelado iz sliv namesto sliv.

No, kakorkoli, se priporčam še za kakšno podobno idejo. Ker čas je denar (posebej, če ti kuhanje ne predstavlja smisla življenja...).

Žled in virozne štorije

No pa začnimo... Ne vem sicer kako, a morda tokrat uspe. Pot dolga tisoč milj se začne z enim samim korakom, ali kako že pravijo... Ravno malo prej sem ob naključnem klikanju na googlove gumbke ugotovila, se na novo spomnila, da so se poskusi pisanja bloga pri meni že pojavljali. Kakšna tri leta nazaj, v času, ko je bila želja po izražanju zelo nenaključna. In presenečeno sem ugotovila, da sta tista dva objavljena prispevka berljiva še danes.

Kakorkoli... Ime mojega spletnega dnevnika nakazuje povezavo z meni najbolj ljubim letnim časom. Naj to ne bo naključje, kljub datumu. In kljub skrajno zimskim razmeram. Zunaj imamo namreč žled. Priznam, če bi mi pred štirinajstimi dnevi nekdo omenil to skrajno slovensko zvenečo besedo, mu ne bi znala razložiti, kaj se skriva za njo. No, danes vem, ker o tem govorijo vsi mediji. Žled je postal tako rekoč pop star zadnjih nekaj dni. K sreči sem ga sama doživela le do te mere, da se je moj avto spremenil v ledeno kocko, ki jo je bilo potrebno (samo) dvakrat razbiti in da smo naši sicer zelo vitalni babici zabičali, da ne sme zapuščati hiše, če noče tvegati kakšnega ne najbolj gimnastično elegantnega padca. K tako bornemu soočenju z gospodom žledom, ki je v zadnjih dneh paraliziral Slovenijo, je največ prispeval moj Čriček. Ta se je namreč odločil obležati z virozo, zaradi katere sva že štiri dni zapored lepo doma na toplem.

Viroze so ena štala. Posebej za nas mame ločenke. Kot da ni dovolj že to, da ti otrok zboli, se ubadaš še s stvarmi, ki se v družini z dvema staršema zdijo precej samoumevne.
Tam je namreč normalno, da je mama z otrokom, ko ta zboli. No, pri nas je vsaka bolezen pospremljena s tem, da porabim na tone energije, da Čričkovega očeta prepričam, da je lahko otrok, ko zboli, z mano.
Ko zmanjka zdravil, hrane in še česa, je potrebna cela logistika, da se z nekom dogovoriš, da ti vse to dostavi, ker pač otroka ne moreš puščati samega doma, ker je bolan in ker je za navržek star samo pet let.
Poleg tega sem danes ponovno navdušeno ugotavljala, kakšno srečo s sosedi imam že spet. Tudi v novem stanovanju, ponovno na moji levi, pri sosednjih vratih stanujeta dva krasna starša, z dvema krasnima otrokoma. Če odmislim, da so strašno fajn družba, pride tudi strašno prav, da so tako blizu, ko pozno zvečer ugotoviš, da se otrok že več kot eno uro muči, da bi zaspal kljub hudemu kašlju, sam pa ugotoviš, da nimaš doma niti kapljice sirupa proti kašlju več. Res hvala za sosede!
Posebno poglavje pri otrokovih druženjih z virusi in bakterijami predstavlja bolniški stalež. Ne spomnim se, da bi mi uspelo sploh kadarkoli ostati doma z otrokom brez kančka slabe vesti, ker pač ne grem v službo. Ok, priznam, uspelo se mi je poboljšati na tem področju, ampak do popolne odsotnosti slabe vesti je še daleč...Najprej je bil slab občutek kakopak povezan s tem, da mi zaradi bolniške ne bodo podaljšali pogodbe. Tako sem ostajala doma običajno samo prvi dan otrokove bolezni in se ob tem soočala z očitki Čričkovega očeta, da sploh ne ostanem na bolniški, ko otrok zboli. Krasna dilema, ni kaj. Na eni strani gnili kapitalizem, ki ti odreka nekaj tako osnovnega, kot je to, da si lahko z otrokom, ko zboli, na drugi nekdo, ki ti po krivici očita, da z otrokom sploh ne ostajaš doma. Ampak ok, koža postaja vse debelejša in kot že rečeno, vse bolje mi gre :) Toliko morda za osvetlitev problema, v katerem se bo morda prepoznala še kakšna mamica v podobni vlogi.

Da vse le ni tako črno, poskušajmo na bolniško gledati tudi pozitivno. Je krasen čas, ko si lahko res z otrokom. Gre za trenutke, za katere bi mame pravzaprav morale biti hvaležne. Pozabimo lahko na naglico, dovolj časa je za vse pravljice tega sveta in za kakšno stvar, ki jo otroku obljubljamo že celo večnost.
Midva sva se danes ponovno lotila Pike Nogavičke. Brala sva jo enkrat, ko je bil Čriček star kakšne 4 leta, zdaj jo bereva ponovno in mali jo tokrat dojema na čisto drug način. Ker gre za knjigo, ki sem jo sama v otroštvu prebrala vsaj kakih deset krat, ni potrebno posebej poudarjati, da ob branju uživam tudi sama.
Poleg tega sva se lotila lepljenja sličic v album Kraljestvo živali, ki so že celo večnost čakale zbrane na kupčku.
In ja, mama se je lotila projekta "šal"! Čriček je zadnjič pri svoji prababici videl, kako si plete kapo in bil silno navdušen nad podatkom, da zna pletilke v rokah sukati tudi njegova mama, čeprav mu tega še ni bilo dano videti. Beseda je dala besedo in mama se je lotila pletenja šala. V barvi McQueena kakopak! Mali jo navdušeno spodbuja k delu in budno spremlja, kako zadeva napreduje. Pravi, da se bolje počuti, če on, lepo zavit v odejo, leži na kavču in gleda risanko, mama pa sedi ob njem in plete. :) Vse za zdravje! :)

Tudi viroza ima svoje pozitivne plati :)