"Preveč znanja ga je oviralo, preveč svetih stihov, preveč pravil žrtvovanja, preveč samopremagovanja, preveč početja in stremljenja!"
Herman Hesse, Siddharta
Človekova moč je tako silna, da se ji je sposoben celo odpovedati in se spremeniti v popolnoma nemočno bitje. To možnost dodatno izkoriščamo, kot bi bila ena naših najljubših dejavnosti. Na seminarjih vedno znova opažam, kako zavzeto se ljudje bojujejo za nemoč. Nekaterih nič ne razburi bolj kot izjava, da smo ljudje mogočna bitja. Razlog za to je jasen: človek, ki ima v resnici moč, je odgovoren za svoje življenje. To pa je za nekatere že preveč. Veliko raje so žrtve; tako se vsaj lahko pritožujejo in na druge prenašajo odgovornost za svojo bedo.
Če tudi vi sodite mednje, ta knjiga danes še ni primerna za vas. Morda bo bolje, da jo spet odprete šele čez deset let.
Zdaj si bomo ogledali nekaj "trikov", ki jih vsi radi uporabljamo, da se spremenimo v uboga, nemočna bitja.
2.1 STRAH
Strah vpliva na veliko ljudi. Pomislimo samo na strah pred boleznijo, nesrečo, gospodarsko krizo in brezposelnostjo ali preprosto strah pred šefom in sodelavci. Omeniti moramo tudi strah pred odgovornostjo in pred mnenjem drugih ljudi ter strah pred vlomi, napadi, vojaškimim spopadi. Naštevali bi lahko skoraj v nedogled.
Za omejevanje strahu smo si med drugim izmislili tudi zavarovanje in socialno skrbstvo. Oboje človeku ponuja vsaj materialno zaščito, nekakšno mrežo za prestrezanje, če nesrečno pade. Kako hudo se bojimo, je mogoče razbrati neposredno iz pomembnosti obeh ustanov. Vsote denarja, ki se stekajo vanju in s katerimi upravljata, so ogromne. Vse kaže, da si v materialnem svetu z denarjem res lahko kupimo nekaj varnosti.
Globlji problem pa je, da nismo notranje varni. Negotovost poraja strah, toda ta nas ne pelje le v zavarovalnico, ampak tudi v boj, obrambo in napadalnost. Več kot je negotovosti, več je strahu, več obrambe, več napadalnosti. Človek, ki se počuti negotovega, je seveda nemočen. Zares mogočen človek ne čuti negotovosti, in to pomeni, da ga ni strah.
Strah je torej posledica človekove negotovosti, pomanjkljivega zaupanja vase in v svet. Zdaj se počasi bližamo zanimivemu razmišljanju. Večina ljudi pripada neki religiji in torej verjame v nekega boga. Ponavadi je ta zelo mogočen, vsemogočen. Če se verujoči bojijo in sklepajo zavarovanja, to ne pomeni nič drugega kot:
Zaupanje v boga je dobro, a zavarovanje je še boljše. (!)
Manjka nam temeljno zaupanje v boga, v življenje ali kakorkoli imenujemo to mogoče, sicer bi zaupali in se ne bi bali. Čeprav večina pripada tej ali oni verski skupnosti, smo v bistvu brezbožni. Ne obsojam, samo dejstva ugotavljam. Ne nasprotujem zavarovanju in mislim, da ga je popolnoma pravilno skleniti ga, če ne zaupamo življenju. K temi o zaupanju se bomo še vrnili, ko se bomo lotili podorbne obravnave načela LOLA.
Zdaj nas najprej zanimajo učinki strahu. Strah nas pripravi do tega, da krčevito upoštevamo dogme, sodbe in verovanja, oklepamo se stalnega delovnega mesta in določenega sočloveka. Verjamemo, da nam vse to daje varnost, identiteto, orientacijo. Posledica je zelo huda, saj s krčevitim oklepanjem ustavimo življenje, svoj lastni razvoj. Če se nečesa močno držimo, zatremo vse gibanje. Kar pa se ne more gibati, umre. To ni teorija, temveč vsakdanja izkušnja. Neka stranka mi je pripovedovala o sodelavcu, ki je v šestih mesecih umrl za rakom. Vsega se je preveč krčevito oklepal.
Nedavno sem slišal osupljivo teorijo. Neka gospa je menila, da je strah potreben, saj nas varuje pred nevarnostmi. Kar predstavljajmo si to praznoverje! Če torej hočem brez nezgode pripeljati iz kraja A v kraj B, se moram samo bati, pa se mi ne bo nič zgodilo. Seveda je res prav nasprotno: strah pritegne tisto, česar se bojimo, zato nas zaupanje nedvomno varuje bolj kot strah. In to je tisto, česar Nezemljan ne bi mogel razumeti! Kje je logika, kje je zdrava pamet? Zakaj naj bi bil strah boljši, saj je vendar nasprotje ljubezni in nam ne koristi. (K temu se bomo še vrnili.) Človeška pamet včasih res požene čudne rožice.
Vendar ugotovitev ni nova. Če želite, lahko v Svetem pismu preberete, da strah privlači tisto, česar se bojimo, in da so skrbi neutemeljene. Te ugotovitve ne pozna le krščanstvo, temveč tudi islam. Mohamed Iqbal, duhovni vodja milijonov Aarbcev, je o strahu zapisal: "Obup je strup življenja... Nemoč je sadež obupa... O, ti, ujetnik svojih skrbi, zapomni si, kaj pravi prerok: Ne muči se s skrbmi". Glede na naše načelo LOLA so še oprijemljivejše in močnejše besede: "Strah oropa nogi moč, da bi stopala naprej, in vzame razumu sposobnost razmišljanja."
Učinkovanje temeljnih načel pravil načela LOLA lahko opazimo tudi v športu. Strah povzroča nesproščenost, zakrčenost in zato ne dovoljuje dobrega dosežka. Pri kurlingu, priljubljeni škotski igri s ploskimi kamni na ledu, kamne, ki jih igralec vrže s strahom, imenujejo "plašni kamni". Takšen kamen seveda ne obleži tako, kot si je igralec želel. Strah, pa če je še tako neznaten, moti ubrani tok življenja. To velja za šport, poklicno delo, zasebno življenje in politiko.
Strnimo poglavitno misel. Strah kaže temeljno pomanjkanje zaupanja v življenje in vodi po eni strani k ustreznim obrambnim reakcijam (boju), po drugi pa ne ovira le življenja nasploh, temveč še prav posebej našo energijo in sposobnost razmišljanja.
Strah nam torej zagotovo ne bo pomagal rešiti težav in hitro izpolniti načrtov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar