"Poiščemo si tolažbo, poiščemo si omamo, naučimo se spretnosti in umetelnosti, s katerimi se varamo. Toda najpomembnejšega, poti vseh poti, ne najdemo."
Herman Hesse, Siddharta
1. IZGON IZ RAJA
"Nimamo pravice soditi o življenju drugega človeka."
Herman Hesse, Siddharta
Človek sodi v sebi svoj osrednji problem, navado stalnega razsojanja, kaj je dobro in kaj slabo. Sodimo o sebi, o drugih in o okoliščinah. Težava pa je v tem, da je tisto, kar je dobro za Novaka, morda slabo za Kovača. In spor je tu. Delitve na dobro in zlo nimajo ničesar skupnega z naravnim zakonom. To so le človeške moralne predstave, ki so v različnih deželah in v različnih obdobjih različne. Skupno jim je le to, da povzročajo nesporazume in spopade, konflikte v človeku in med ljudmi ter tako ustvarjajo tudi podlago za vojne.
Od kod ta navada, zakaj vedno razsojamo, delimo na dobro in zlo? Poznamo svetopisemsko zgodbo o jabolku, Adamu in Evi - v raju sta jedla z drevesa spoznanja o dobrem in zlem. Poraja se misel, da pred tem nekaj takega, kot sta dobro in zlo, očitno ni obstajalo. Torej si je mogoče predstavljati obliko bivanja brez dobrega in zla. Kako se ta imenuje, nam zgodbica pove že v naslovu "Izgon iz raja". Stanje brez razločevanja na dobro in zlo je jasno označeno kot raj. To ni neki kraj na zemljevidu ali nekaj, kar bomo dosegli šele v daljni prihodnosti, ne, raj je, preprosto rečeno, stanje duha, nerazsojanja, neločevanja na dobro in zlo.
Človeku nihče ne preprečuje vrnitve v raj - razen on sam. Sicer pa od tam ni bil izgnan, kot piše v naslovu, saj je sadež z drevesa spoznanja o odbrem in zlem jedel prostovoljno. Torej se je iz raja izgnal sam. In prav to nas pri vsej stvari tolaži: ker se je sam - zaradi razsojanja - izgnal iz raja, se lahko tudi sam - če ne bo razsojal - vrne vanj.
Torej moramo vedeti:
Naše težave so se začele tedaj, ko smo začeli deliti na dobro in zlo.
Tudi vi, spoštovana bralka in spoštovani bralec, ne bi imeli nobenih težav, če ne bi razsojali. Prosim, vzemite si čas ter resno in v miru premislite o tem.
Delitev na dobro in zlo je zgolj človeška lastnost. Narava ne deli, narava ne razsoja. Predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo, če bi sonce razsojalo! Reklo bi: gospod Kovač je ubil človeka, zato danes ne bo deležen mojih žarkov; Novak pa je bil do sodelavcev zelo pozoren in jim je pomagal, poleg tega je neki dobrodelni organizaciji daroval prostovoljne prispevke, zato bo danes prejel več žarkov. Si lahko predstavljate, kakšna zmeda bi nastala? Če si ne, se samo ozrite in poglejte, kaj je človek - zaradi raszojanja! - povzročil svetu. Ni vse lepo in usklajeno. Bodimo torej veseli, da vsaj narava ne razsoja.
O tem lahko beremo tudi v Svetem pismu:
Zakaj on (Bog) veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. (Mat. 5:45)
Le človek obupno vztraja pri razsojanju. Na seminarjih vedno znova srečujem ljudi, ki se oklepajo obsojanja kot nečesa pozitivnega, hvale vrednega. Vendar ni težko razumeti, zakaj to počnejo. Če bi se namreč odrekli obsojanju, ne bi več mogli obsojati soseda ali sodelavca. In tega "veselja" si številni ne dovolijo vzeti. To bi pomenilo nekaj povsem neobičajnega; pomenilo bi, da nenadoma nihče ni boljši ali boljša od drugih! Dokler lahko s prstom kažemo na tako imenovane hudobne in slabe ljudi, dotlej smo očitno boljši. To nam daje prijeten občutek vzvišenosti in večvrednosti. Ampak iz tega se porajajo številni konflikti.
Če bi konflikte zares želeli odpraviti, bi morali prenehati obsojati. Če pa smo trdno prepričani, da je svet narejen iz dobrega in zla, moramo biti pripravljeni živeti s konflikti. Poskus ustvariti miroljuben svet, bi bil v tem primeru zapravljanje časa. Miroljubja na svetu ne bo, dokler se bomo oklepali obsojanja. Preneseno na posameznika - na Vas ali name - to pomeni: naše življenje ne bo harmonično, dokler bomo obsojali druge - in tudi sebe!
To nam tudi razloži, zakaj tako cerkve kot OZN in vsa dobronamerna etična društva le malo prispevajo k rešitvi težav. Tudi te organizacije sve delijo na dobro in zlo, ustvarjajo nove težave. Znani psiholog C. G. Jung je o tem povedal: "Krepost je človeku nevarnejša kot pregreha." Kreposten človek namreč bolj teži k obsojanju kot pregrešen - in zato ustvarja nove konflikte, torej počne natančno nasprotno od tistega, kar je nameraval.
Težko je razumeti, zakaj tega toliko ljudi noče sprevideti. Lahko bi naštel veliko primerov, ki potrjujejo to trditev. Najizrazitejši primer iz politike se mi zdi odnos med Izraelci in Palestinci. Desetletja so se bojevali, saj so obsojali drug drugega. Posledice smo videli vsi: več tisoč mrtvih in nepopisno trpljenje. Toda v mirovnih pogajanjih ni bilo napredka, vsakdanje življenje ni bilo nič lažje. Kljub ogromnim stroškom (ali zaradi njih?) se stvar ni premaknila. Ekonomije in ekonomičnosti pač ni bilo. Nato pa je nenadoma nekdo nehal groziti in ponudil odprto roko. Stvari so stekle tako rekoč čez noč. Tako je postalo možno, kar prej desetletja ni bilo - in to z zelo malo truda.
Toda spet se je zgodilo nekaj nenavadnega. Nekateri kljub vsemu vztrajajo pri obsojanju, konfliktu, sporu in spopadu, nočejo rešitve konflikta. To je njihova odločitev, torej se ne smejo pritoževati zaradi žrtev.
In še nekaj se zgodi, ali bolje rečeno, se ne zgodi. Izkušnje, ki jo nazorno kažeta Izrael in PLO, očitno nismo sposobni prenesti ali uporabiti v drugih razmerah, na primer pri sporih v podjetju ali v družini. To sem imel v mislih, ko sem v uvodu omenil vesoljca, Nezemljana. Vesoljsko bitje, ki bi nas obiskalo vsakih nekaj tisoč let, najbrž ne bi opazilo velikega napredka v napem mišljenju. Zanesljivo odkritje, da se Zemlja vrti okoli Sonca, sicer ni od muh, toda človeško zaradi tega nismo veliko napredovali. In verjetno le malo ljudi meni, da imamo zato manj težav. Tudi pristanek človeka na Luni ni prispeval k rešitvi etičnih nasprotij in spopadov, brezposelni na primer niso zato nič srečnejši.
Zgodovina je polna primerov, analognih nasprotjem med Izraelom in PLO. Vendar se ni treba zgledovati po zgodovini, če bi se radi poučili o delitvi na dobro in zlo. Primere lahko najdemo kar v svojem življenju. Kolikokrat se nam zgodi kaj takega, kar takoj ožigosamo za slabo. Ko pa se čez leto, dve ali več ozremo nazaj, ugotovimo, da tisto domnevno slabo sploh ni bilo tako slabo, saj je imelo svoj smisel. Toda konflikt je ustvarjen v trenutku obsodbe. Z ekonmskega vidika pa je konflikt seveda vedno zapravljanje energije, časa in denarja.
Nobene druge možnosti ni: če hočemo zares razrešiti svoje težave, kjerkoli jih že imamo, moramo nehati deliti svet in vse na njem na dobro in slabo. Svet preprosto je. Ni ne dober ne slab; samo je. Tako preprosto je to, pa vendar tako težko razumljivo.
Če vztrajamo pri razdelitvi na dobro in zlo, potem se, odkrito rečeno, ne smemo razburjati nad osebnimi težavami in tistimi v svetu. Edino "smiselno" bi bilo razburjanje nad samim seboj, nad našo nesposobnostjo preseči dvojnost dobrega in zla.
Nihče nas ni izgnal iz raja, sami smo se. Raj je tukaj, oddaljen od nas le za misel. Toda zdaj nikar ne naredite napake, ne čakajte na druge, sicer boste dolgo čakali. Ne gre za svet, ne za druge, gre za Vas. Raj čaka, samo za misel je oddaljen od Vas - toda Vi si ga morate predstavljati. Tega ne bo nikoli nihče storil namesto vas.
K tej temi se bomo v naslednjih poglajih še večkrat vrnili. Zdaj sem želel doseči le, da bi se živo zavedli osrednjega človekovega problema. Pokazal bi rad mejo med rajem in človekovim trpljenjem; povedal, da se s svojim obsojanjem dan za dnem izganjamo iz raja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar