Rene Egli: Načelo LOLA
"Preveč znanja ga je oviralo, preveč svetih stihov, preveč pravil žrtvovanja, preveč samopremagovanja, preveč početja in stremljenja!"
Herman Hesse, Siddharta
Človekova moč je tako silna, da se ji je sposoben celo odpovedati in se spremeniti v popolnoma nemočno bitje. To možnost dodatno izkoriščamo, kot bi bila ena naših najljubših dejavnosti. Na seminarjih vedno znova opažam, kako zavzeto se ljudje bojujejo za nemoč. Nekaterih nič ne razburi bolj kot izjava, da smo ljudje mogočna bitja. Razlog za to je jasen: človek, ki ima v resnici moč, je odgovoren za svoje življenje. To pa je za nekatere že preveč. Veliko raje so žrtve; tako se vsaj lahko pritožujejo in na druge prenašajo odgovornost za svojo bedo.
Če tudi vi sodite mednje, ta knjiga danes še ni primerna za vas. Morda bo bolje, da jo spet odprete šele čez deset let.
Zdaj si bomo ogledali nekaj "trikov", ki jih vsi radi uporabljamo, da se spremenimo v uboga, nemočna bitja.
2.1 STRAH
Strah vpliva na veliko ljudi. Pomislimo samo na strah pred boleznijo, nesrečo, gospodarsko krizo in brezposelnostjo ali preprosto strah pred šefom in sodelavci. Omeniti moramo tudi strah pred odgovornostjo in pred mnenjem drugih ljudi ter strah pred vlomi, napadi, vojaškimim spopadi. Naštevali bi lahko skoraj v nedogled.
Za omejevanje strahu smo si med drugim izmislili tudi zavarovanje in socialno skrbstvo. Oboje človeku ponuja vsaj materialno zaščito, nekakšno mrežo za prestrezanje, če nesrečno pade. Kako hudo se bojimo, je mogoče razbrati neposredno iz pomembnosti obeh ustanov. Vsote denarja, ki se stekajo vanju in s katerimi upravljata, so ogromne. Vse kaže, da si v materialnem svetu z denarjem res lahko kupimo nekaj varnosti.
Globlji problem pa je, da nismo notranje varni. Negotovost poraja strah, toda ta nas ne pelje le v zavarovalnico, ampak tudi v boj, obrambo in napadalnost. Več kot je negotovosti, več je strahu, več obrambe, več napadalnosti. Človek, ki se počuti negotovega, je seveda nemočen. Zares mogočen človek ne čuti negotovosti, in to pomeni, da ga ni strah.
Strah je torej posledica človekove negotovosti, pomanjkljivega zaupanja vase in v svet. Zdaj se počasi bližamo zanimivemu razmišljanju. Večina ljudi pripada neki religiji in torej verjame v nekega boga. Ponavadi je ta zelo mogočen, vsemogočen. Če se verujoči bojijo in sklepajo zavarovanja, to ne pomeni nič drugega kot:
Zaupanje v boga je dobro, a zavarovanje je še boljše. (!)
Manjka nam temeljno zaupanje v boga, v življenje ali kakorkoli imenujemo to mogoče, sicer bi zaupali in se ne bi bali. Čeprav večina pripada tej ali oni verski skupnosti, smo v bistvu brezbožni. Ne obsojam, samo dejstva ugotavljam. Ne nasprotujem zavarovanju in mislim, da ga je popolnoma pravilno skleniti ga, če ne zaupamo življenju. K temi o zaupanju se bomo še vrnili, ko se bomo lotili podorbne obravnave načela LOLA.
Zdaj nas najprej zanimajo učinki strahu. Strah nas pripravi do tega, da krčevito upoštevamo dogme, sodbe in verovanja, oklepamo se stalnega delovnega mesta in določenega sočloveka. Verjamemo, da nam vse to daje varnost, identiteto, orientacijo. Posledica je zelo huda, saj s krčevitim oklepanjem ustavimo življenje, svoj lastni razvoj. Če se nečesa močno držimo, zatremo vse gibanje. Kar pa se ne more gibati, umre. To ni teorija, temveč vsakdanja izkušnja. Neka stranka mi je pripovedovala o sodelavcu, ki je v šestih mesecih umrl za rakom. Vsega se je preveč krčevito oklepal.
Nedavno sem slišal osupljivo teorijo. Neka gospa je menila, da je strah potreben, saj nas varuje pred nevarnostmi. Kar predstavljajmo si to praznoverje! Če torej hočem brez nezgode pripeljati iz kraja A v kraj B, se moram samo bati, pa se mi ne bo nič zgodilo. Seveda je res prav nasprotno: strah pritegne tisto, česar se bojimo, zato nas zaupanje nedvomno varuje bolj kot strah. In to je tisto, česar Nezemljan ne bi mogel razumeti! Kje je logika, kje je zdrava pamet? Zakaj naj bi bil strah boljši, saj je vendar nasprotje ljubezni in nam ne koristi. (K temu se bomo še vrnili.) Človeška pamet včasih res požene čudne rožice.
Vendar ugotovitev ni nova. Če želite, lahko v Svetem pismu preberete, da strah privlači tisto, česar se bojimo, in da so skrbi neutemeljene. Te ugotovitve ne pozna le krščanstvo, temveč tudi islam. Mohamed Iqbal, duhovni vodja milijonov Aarbcev, je o strahu zapisal: "Obup je strup življenja... Nemoč je sadež obupa... O, ti, ujetnik svojih skrbi, zapomni si, kaj pravi prerok: Ne muči se s skrbmi". Glede na naše načelo LOLA so še oprijemljivejše in močnejše besede: "Strah oropa nogi moč, da bi stopala naprej, in vzame razumu sposobnost razmišljanja."
Učinkovanje temeljnih načel pravil načela LOLA lahko opazimo tudi v športu. Strah povzroča nesproščenost, zakrčenost in zato ne dovoljuje dobrega dosežka. Pri kurlingu, priljubljeni škotski igri s ploskimi kamni na ledu, kamne, ki jih igralec vrže s strahom, imenujejo "plašni kamni". Takšen kamen seveda ne obleži tako, kot si je igralec želel. Strah, pa če je še tako neznaten, moti ubrani tok življenja. To velja za šport, poklicno delo, zasebno življenje in politiko.
Strnimo poglavitno misel. Strah kaže temeljno pomanjkanje zaupanja v življenje in vodi po eni strani k ustreznim obrambnim reakcijam (boju), po drugi pa ne ovira le življenja nasploh, temveč še prav posebej našo energijo in sposobnost razmišljanja.
Strah nam torej zagotovo ne bo pomagal rešiti težav in hitro izpolniti načrtov.
Rene Egli: Načelo LOLA
"Poiščemo si tolažbo, poiščemo si omamo, naučimo se spretnosti in umetelnosti, s katerimi se varamo. Toda najpomembnejšega, poti vseh poti, ne najdemo."
Herman Hesse, Siddharta
1. IZGON IZ RAJA
"Nimamo pravice soditi o življenju drugega človeka."
Herman Hesse, Siddharta
Človek sodi v sebi svoj osrednji problem, navado stalnega razsojanja, kaj je dobro in kaj slabo. Sodimo o sebi, o drugih in o okoliščinah. Težava pa je v tem, da je tisto, kar je dobro za Novaka, morda slabo za Kovača. In spor je tu. Delitve na dobro in zlo nimajo ničesar skupnega z naravnim zakonom. To so le človeške moralne predstave, ki so v različnih deželah in v različnih obdobjih različne. Skupno jim je le to, da povzročajo nesporazume in spopade, konflikte v človeku in med ljudmi ter tako ustvarjajo tudi podlago za vojne.
Od kod ta navada, zakaj vedno razsojamo, delimo na dobro in zlo? Poznamo svetopisemsko zgodbo o jabolku, Adamu in Evi - v raju sta jedla z drevesa spoznanja o dobrem in zlem. Poraja se misel, da pred tem nekaj takega, kot sta dobro in zlo, očitno ni obstajalo. Torej si je mogoče predstavljati obliko bivanja brez dobrega in zla. Kako se ta imenuje, nam zgodbica pove že v naslovu "Izgon iz raja". Stanje brez razločevanja na dobro in zlo je jasno označeno kot raj. To ni neki kraj na zemljevidu ali nekaj, kar bomo dosegli šele v daljni prihodnosti, ne, raj je, preprosto rečeno, stanje duha, nerazsojanja, neločevanja na dobro in zlo.
Človeku nihče ne preprečuje vrnitve v raj - razen on sam. Sicer pa od tam ni bil izgnan, kot piše v naslovu, saj je sadež z drevesa spoznanja o odbrem in zlem jedel prostovoljno. Torej se je iz raja izgnal sam. In prav to nas pri vsej stvari tolaži: ker se je sam - zaradi razsojanja - izgnal iz raja, se lahko tudi sam - če ne bo razsojal - vrne vanj.
Torej moramo vedeti:
Naše težave so se začele tedaj, ko smo začeli deliti na dobro in zlo.
Tudi vi, spoštovana bralka in spoštovani bralec, ne bi imeli nobenih težav, če ne bi razsojali. Prosim, vzemite si čas ter resno in v miru premislite o tem.
Delitev na dobro in zlo je zgolj človeška lastnost. Narava ne deli, narava ne razsoja. Predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo, če bi sonce razsojalo! Reklo bi: gospod Kovač je ubil človeka, zato danes ne bo deležen mojih žarkov; Novak pa je bil do sodelavcev zelo pozoren in jim je pomagal, poleg tega je neki dobrodelni organizaciji daroval prostovoljne prispevke, zato bo danes prejel več žarkov. Si lahko predstavljate, kakšna zmeda bi nastala? Če si ne, se samo ozrite in poglejte, kaj je človek - zaradi raszojanja! - povzročil svetu. Ni vse lepo in usklajeno. Bodimo torej veseli, da vsaj narava ne razsoja.
O tem lahko beremo tudi v Svetem pismu:
Zakaj on (Bog) veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. (Mat. 5:45)
Le človek obupno vztraja pri razsojanju. Na seminarjih vedno znova srečujem ljudi, ki se oklepajo obsojanja kot nečesa pozitivnega, hvale vrednega. Vendar ni težko razumeti, zakaj to počnejo. Če bi se namreč odrekli obsojanju, ne bi več mogli obsojati soseda ali sodelavca. In tega "veselja" si številni ne dovolijo vzeti. To bi pomenilo nekaj povsem neobičajnega; pomenilo bi, da nenadoma nihče ni boljši ali boljša od drugih! Dokler lahko s prstom kažemo na tako imenovane hudobne in slabe ljudi, dotlej smo očitno boljši. To nam daje prijeten občutek vzvišenosti in večvrednosti. Ampak iz tega se porajajo številni konflikti.
Če bi konflikte zares želeli odpraviti, bi morali prenehati obsojati. Če pa smo trdno prepričani, da je svet narejen iz dobrega in zla, moramo biti pripravljeni živeti s konflikti. Poskus ustvariti miroljuben svet, bi bil v tem primeru zapravljanje časa. Miroljubja na svetu ne bo, dokler se bomo oklepali obsojanja. Preneseno na posameznika - na Vas ali name - to pomeni: naše življenje ne bo harmonično, dokler bomo obsojali druge - in tudi sebe!
To nam tudi razloži, zakaj tako cerkve kot OZN in vsa dobronamerna etična društva le malo prispevajo k rešitvi težav. Tudi te organizacije sve delijo na dobro in zlo, ustvarjajo nove težave. Znani psiholog C. G. Jung je o tem povedal: "Krepost je človeku nevarnejša kot pregreha." Kreposten človek namreč bolj teži k obsojanju kot pregrešen - in zato ustvarja nove konflikte, torej počne natančno nasprotno od tistega, kar je nameraval.
Težko je razumeti, zakaj tega toliko ljudi noče sprevideti. Lahko bi naštel veliko primerov, ki potrjujejo to trditev. Najizrazitejši primer iz politike se mi zdi odnos med Izraelci in Palestinci. Desetletja so se bojevali, saj so obsojali drug drugega. Posledice smo videli vsi: več tisoč mrtvih in nepopisno trpljenje. Toda v mirovnih pogajanjih ni bilo napredka, vsakdanje življenje ni bilo nič lažje. Kljub ogromnim stroškom (ali zaradi njih?) se stvar ni premaknila. Ekonomije in ekonomičnosti pač ni bilo. Nato pa je nenadoma nekdo nehal groziti in ponudil odprto roko. Stvari so stekle tako rekoč čez noč. Tako je postalo možno, kar prej desetletja ni bilo - in to z zelo malo truda.
Toda spet se je zgodilo nekaj nenavadnega. Nekateri kljub vsemu vztrajajo pri obsojanju, konfliktu, sporu in spopadu, nočejo rešitve konflikta. To je njihova odločitev, torej se ne smejo pritoževati zaradi žrtev.
In še nekaj se zgodi, ali bolje rečeno, se ne zgodi. Izkušnje, ki jo nazorno kažeta Izrael in PLO, očitno nismo sposobni prenesti ali uporabiti v drugih razmerah, na primer pri sporih v podjetju ali v družini. To sem imel v mislih, ko sem v uvodu omenil vesoljca, Nezemljana. Vesoljsko bitje, ki bi nas obiskalo vsakih nekaj tisoč let, najbrž ne bi opazilo velikega napredka v napem mišljenju. Zanesljivo odkritje, da se Zemlja vrti okoli Sonca, sicer ni od muh, toda človeško zaradi tega nismo veliko napredovali. In verjetno le malo ljudi meni, da imamo zato manj težav. Tudi pristanek človeka na Luni ni prispeval k rešitvi etičnih nasprotij in spopadov, brezposelni na primer niso zato nič srečnejši.
Zgodovina je polna primerov, analognih nasprotjem med Izraelom in PLO. Vendar se ni treba zgledovati po zgodovini, če bi se radi poučili o delitvi na dobro in zlo. Primere lahko najdemo kar v svojem življenju. Kolikokrat se nam zgodi kaj takega, kar takoj ožigosamo za slabo. Ko pa se čez leto, dve ali več ozremo nazaj, ugotovimo, da tisto domnevno slabo sploh ni bilo tako slabo, saj je imelo svoj smisel. Toda konflikt je ustvarjen v trenutku obsodbe. Z ekonmskega vidika pa je konflikt seveda vedno zapravljanje energije, časa in denarja.
Nobene druge možnosti ni: če hočemo zares razrešiti svoje težave, kjerkoli jih že imamo, moramo nehati deliti svet in vse na njem na dobro in slabo. Svet preprosto je. Ni ne dober ne slab; samo je. Tako preprosto je to, pa vendar tako težko razumljivo.
Če vztrajamo pri razdelitvi na dobro in zlo, potem se, odkrito rečeno, ne smemo razburjati nad osebnimi težavami in tistimi v svetu. Edino "smiselno" bi bilo razburjanje nad samim seboj, nad našo nesposobnostjo preseči dvojnost dobrega in zla.
Nihče nas ni izgnal iz raja, sami smo se. Raj je tukaj, oddaljen od nas le za misel. Toda zdaj nikar ne naredite napake, ne čakajte na druge, sicer boste dolgo čakali. Ne gre za svet, ne za druge, gre za Vas. Raj čaka, samo za misel je oddaljen od Vas - toda Vi si ga morate predstavljati. Tega ne bo nikoli nihče storil namesto vas.
K tej temi se bomo v naslednjih poglajih še večkrat vrnili. Zdaj sem želel doseči le, da bi se živo zavedli osrednjega človekovega problema. Pokazal bi rad mejo med rajem in človekovim trpljenjem; povedal, da se s svojim obsojanjem dan za dnem izganjamo iz raja.
Rene Egli: Načelo LOLA
Buda je menda nekoč rekel, da ga vprašanje o Bogu ne zanima, ker je to le teorija. Toda, kaj nas potem zares zanima? Kaj je bistveno? Na Zahodu imamo dovolj razlogov, da si resno postavimo to vprašanje, saj kar naprej govorimo: "Ne utegnem". Če res menimo, da imamo premalo časa, bi nam moralo biti jasno vsaj, da se moramo ukvarjati z bistvenim, s tistim (zdaj govori ekonomist!), kar prinaša največ. A veliko ljudi ne utegne niti tega. V obliki kratke zgodbice je stvar videti takole:
Na morskem bregu sedi možakar in skuša z rokami loviti ribe. Mimo pride popotnik, ga potreplja po hrbtu in reče: "Hej, dobri mož, naj ti pokažem, kako zavozljaš mrežo. Z njo boš veliko hitreje nalovil več rib kot z rokami." Toda ribič je tako zatopljen v morje, da ga niti dobro ne sliši. Ne da bi odvrnil pogled, odgovori popotniku: "Ne utegnem. Zdaj moram loviti ribe."
Zgodbica sicer zveni obrabljeno preprosto, a je vsakdanja resničnosti. Koliko ljudi počne prav to? Nimajo časa za bistveno, osredotočiti se morajo na manj pomembno.
Kaj sploh je najbolj pomembno?
Poiskati je treba odgovor na osrednje vprašanje, in to je:
"Kako najhitreje in z najmanj truda in stroškov pridem iz stanja, ki JE, v stanje, ki NAJ BI BILO."
To je vse. Drugega ni treba vedeti. Zakaj ne? Preprosto zato, ker se da vse v človekovem življenju razdeliti na JE in NAJ BI BILO. JE - to je tisto, kar je zdaj. NAJ BI BILO pa je tisto, kar naj bi bilo; kar si predstavljamo. Logično je, da želenega cilja ne bi radi dosegli z veliko truda in čim bolj počasi, pač pa kar se da hitro in čim laže. Se strinjate? Morda si boste zdaj mislili: tipično ekonomsko! S čim manj truda in čim manj stroškov bi rad do čim večjega izkupička! Kje je tukaj človečnost? Odgovor je preprost. Tudi nematerialne vrednote lahko razdelimo na JE in NAJ BI BILO. JE-stanje lahko povzroča nezadovoljstvo, brezposelnost, zasvojenost z mamili, vojne itd., in ustrezno NAJ-BI-BILO-stanje nasprotno, torej zadovoljstvo, delo, nezasvojenost, mir itd. Ko torej omejam JE in NAJ BI BILO, nikakor ne mislim le na materialne cilje. V mislih imam vse. Načelo LOLA je splošno uporabno; to pomeni v zasebnem življenju in poslvnem svetu, v športu, politiki (vojna/mir) in družbi. Menedžerju NAJ-BI-BILO-stanje pomeni večji dobiček. Zen budistu NAJ-BI-BILO-stanje razsvetljenje. Palestinci si pod pojmom NAJ-BI-BILO-stanje predstavljajo svojo državo. Za ameriškega predsednika je NAJ-BI-BILO-stanje na primer mir na Bližnjem Vzhodu.
Mami NAJ-BI-BILO-stanje predstavlja uspešen razvoj njenih otrok. Številne vlade si kot NAJ-BI-BILO-stanje želijo manjšo brezposelnost. Karkoli si predstavljamo, vse lahko razdelimo na JE in na NAJ BI BILO. Načelo LOLA pokaže, kako lahko čim hitreje in čim laže dosežemo svoje osebno NAJ-BI-BILO-stanje. Nikogar ne poznam, ki bi želel svoje cilje doseči s kar se da velikim trudom in kolikor mogoče počasi.
Izrek "s čim manj truda" kljub temu nasprotuje naši zahodno-krščanski vzgoji. Rečeno nam je bilo, da si moramo služiti kruh v potu svojega obraza. Bolj ko se bomo naprezali (bojevali?), več bomo zaslužili. Tudi vzhodni modrijani ponavljajo isto. Nedavno sem v neki knjigi o menedžmentu in zenu prebral, naj si bralec nikar ne dela utvar, moral bo veliko, zelo veliko delati. Za tem je tičala misel: kdor se bo kar najbolj trudil, bo nazadnje poplačan.
Načelo LOLA zatrjuje prav nasprotno. Nikomur se ni treba naprezati. Obstaja preprostejša in hitrejša pot reševanja težav in doseganja ciljev. Čeprav je v nasprotju z različnimi filozofijami, se kljub temu počutimo v družbi najboljših mislecev. Eden zagotovo največjih učiteljev modrosti, Jezus, je o tem povedal:
Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, vaš nebeški oče jih živi. Niste vi veliko več vredni kakor one?... Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo, a povem vam, da se še Salomon v vsem svojem sijaju ni oblačil kot katera izmed njih. (Mat. 6:26-29)
Niti besedice o tem, da moramo svoje cilje doseči s čim več težav in z veliko truda. Vse, kar je Jezus povedal, ustreza temeljnim načelom ekonomije; radikalnejših ekonomskih načel, kot so njegova, ne najdemo.
Zanimivo je, da se je to spoznanje prav malo dotaknilo naše kulture in vzgoje. Ideal marljivega delavca je v popolnem nasprotju z Jezusovim sporočilom. Vendar prosim, nikar ne mislite, da reklamiram lenobo; ne, predlagam le drugo, bolj ekonomično pot.
Glede NAJ-BI-BILO-stanja moram pojasniti še nekaj pomembnega:
Moj namen ni pokazati, kako je mogočedoseči določen cilj. Prikazati želim temeljni življenjski mehanizem, s katerim je mogoče doseči kakršnekoli cilje. Pri tem moram poudariti tudi tole; ne bom učil, kaj naj bi bil cilj. Ne bom govoril o dobrih in slabih ciljih. To je vrednostna sodba posameznika. V tej knjigi so zakonitosti, ki si jih nisem izmislil ne jaz ne kdo drug. Takšne so že od nekdaj in bodo vedno ostale.
Če te zakonitosti poznamo, jih lahko uporabimo v svoje dobro. Če jih ne poznamo, je možno, da jih uporabimo v svojo škodo in si po nepotrebnem grenimo življenje. To se mi je dogajajo pol življenja; dokler nisem imel dovolj in sem si rekel: "Saj to vendar ni mogoče, gotovo mora iti tudi drugače." Iz tega je nastalo tisto, kar zdaj imenujem "načelo LOLA".
Rene Egli: Načelo LOLA
"Svet, prijatelj Govinda, ni nepopoln ali šele na dolgi počasni poti k popolnosti: ne, svet je v vsakem trenutku popoln."
Herman Hesse, Siddharta
"Po mojem mnenju mora biti...osnova vsega neka čisto preprosta misel. In mislim, da bo ta ideja, ko jo bomo končno odkrili, tako prepričljiva in tako lepa, da si bomo rekli: Seveda, kako pa bi sploh lahko bilo drugače."
John Wheeler, fizik
The Creation of the Universe
UVOD I
V neskončnosti vesolja plava zrnce prahu - eno izmed neštetih zrnc - ki so ga njegovi prebivalci poimenovali "planet Zemlja".
Že tisočletja se na njem dogajajo čudne stvari. Bitja, ki živijo na njegovem površku in se imenujejo ljudje, porabijo veliko časa za medsebojno bojevanje in včasih celo pobijanje. To počnejo iz razlogov, ki bi bili zunanji miselnosti popolnoma nedoumljivi. Nikoli namreč ne gre za obvaldovanje celotnega zrnca Zemlje, ampak vedno le za prevlado nad nezaslišano majhnim delcem tega praška.
Prav tako nedoumljivo je prepričanje ljudi, dolgo tisočletja, da v vsej neskončnosti vesolja ne more biti drugih visoko inteligentnih bitij. Čeprav niso vedeli, kako deluje vesolje, so menili, da so krona stvarstva. Pri njih še danes veljajo nekatere teorije, ki pravijo, da je človek, krona stvarstva, že po naravi nasilen in so torej spori, vojne, umori in uboji nekaj, s čimer bo moralo človeštvo vedno živeti.
Če pogledamo na Zemljo kot na zrnce prahu v neskončnosti vesolja, si zlahka predstavljamo ta prizor: iz globine vesolja višje razvita bitja obiščejo planet Zemljo vsakih nekaj sto ali tisoč let. (Kaj pa v vesolju sploh pomeni tisoč let!). Prihajajo, da bi videli, ali so ljudje medtem že sploh dojeli, kako teče življenje. Doslej so ti obiskovalci gotovo vedno znova odhajali, osupli in zmajajoč z glavami, saj preprosto niso mogli dojeti, zakaj ljudje nočejo razumeti dejstev. Za razvitega duha, ki bi rad razumel, zakaj človeški duh ne more delovati, je to prav gotovo trd oreh.
To o čemer bomo govorili v tej knjigi, se imenuje Življenje. Poskusili bomo napisati "navodilo za uporabo" Življenja. Poznamo navodila za uporabo avtomobilov, pralnih strojev, hladilnikov, televizorjev, itd. Tole pa je navodilo za uporabo Življenja. Morda bo nekaterim koristilo.
Kaj pa če ni naravnega zakona, ki bi predpisoval, da se moramo drug proti drugemu bojevati in se včasih celo pobijati?
Kaj pa če ni naravnega zakona o tem, da bi moralo biti življenje nujno sestavljeno iz niza večjih in manjših težav?
Morda pa so življenjski zakoni drugačni in jih zato pogosto, prepogosto kršimo in si po nepotrebnem otežujemo življenje.
Morda načelo LOLA dejansko kaže pot reševanja težav. Tedaj to lahko odkrijemo šele, ko ga preizkusimo v svojem življenju. tedaj bomo lahko ugotovili, ali je imel Herman Hesse prav, ko je v knjigi Siddjarta zapisal:
"Svet, prijatelj Govindha, ni nepopoln ali šele na dolgi, počasni poti k popolnosti: ne, svet je v vsakem trenutku popoln."
UVOD II
Kadar govorimo o modrostnih naukih ali o življenjskih zakonitostih, pogosto mislimo na modrosti z Vzhoda. Tam so res živeli - in še živijo - guruji, mojstri in še nekateri drugi, ki so prišli do izjemnih spoznanj. Ob tej knjigi je treba pripomniti, da modrosti ne ločim na vzhodno in zahodno: vsaka zakonitost velja za ves svet in vesolje, če pa to ni, ne velja nikjer. Teme tudi ne obravnavam le z zahodnega vidika, temveč, in to je odločilno, tudi z gospodarskega, saj sem predvsem ekonomist, kar vpliva tudi na načelo LOLA.
Kot zahodnjak in ekonomist na primer ne morem vsak dan po več ur (in to več let!) meditirati o mantrah in o "niču". Občudujem tiste, ki to zmorejo. Vendar dvomim, da je to za večino - še zlasti na Zahodu - najprimernejši način reševanja težav. Zdi se mi tudi, da je veliko doktrin ali naukov o tem primernih za izbrance, za nekakšno elito. Toda saj vendar ne more biti cilj, da bi se lahko le maloštevilna elita dokopala do izjemnih spoznanj in do najboljših rešitev svojih težav.
Po mojem mnenju potrebujemo neko védenje ali ravnanje, s katerim lahko vsakdo reši težave in doseže cilje, ne da bi moral pred tem dolga leta meditirati. Zahtevajmo, naj bi vsakdo lahko uporabil poglavitne zakonitosti, torej brez posebnega zgodovinskega, filozofskega ali prirodoslovnega znanja, le z zdravo pametjo. Žal pa veliko filozofskega in prirodoslovnega znanja marsikdaj celo škoduje zdravi pameti. Preveč naučenega znanja marsikdaj zastre pogled na preproste resnice.
Zato želim pokazati načelo, ki ga lahko vsakdo takoj preizkusi in preveri. Potem lahko bralke in bralci sami presodijo, ali deluje. V tej knjigi ni teorije, ni filozofije, o kateri je mogoče čudovito razpravljati in se prerekati. Razprava o teoriji, ki je človek ne more preizkusiti na svoji koži, bi bila zapravljanje časa.
Gre za naše vsakdanje vedenje in ravnanje.
