Varčevanje! Tako neskončno (!) zabavno in kreativno! :-)

Verjeli ali ne, to, da imam s septembrom ponovno nižjo plačo, na meni ne pušča več nekih hudih travm. V zadnjih štirih letih in po tolikih znižanjih plače v tako kratkem času se človek malodane navadi na tovrstne prijeme vladajočih. Jeza je nekako izpuhtela, preprosto se navadiš na to, da tisti zgoraj ne cenijo dela učiteljev in da se stvar kratkoročno zagotovo ne bo spremenila. Ne zaradi tebe, ne zaradi tvojih najbližjih kolegov, miselnost je pač taka in tako kot ti sam nisi prispeval k razvoju tovrstne miselnosti, tako je ti sam tudi ne moreš spremeniti. Lahko spremeniš zgolj odnos do tega neizpodbitnega dejstva. In se nekako prepričaš, da te začne to, kako boš prišel skozi mesec, zabavati. Pri meni je vsaka zabava skoraj praviloma povezana s kreativnostjo in podobno je tudi v tem primeru. Dejansko vsak dan znova izumljam načine, kako še zmanjšati stroške porabe v gospodinjstvu in razsežnost mojih idej je, kot presenečeno ugotavljam že več let, neskončna. Na tem mestu sem zbrala nekaj idej, ki jih prakticiram in se dejansko obnesejo. Veliko med njimi je vsesplošno znanih (pa sem se do njih dokopala šele v zadnjih letih, ker sem se pač morala), ostale so samo moje in precej bolj kreativne.

NAKUPOVANJE

- Nakupujem sama, brez otroka; s tem se izogneš temu, da kupuješ stvari zaradi otrokovih neracionalnih želja, ki se jim kot mati ne moreš upreti; poleg tega s tem narediš precejšnjo uslugo tudi otroku, ker čas, ki ga imaš za njega, porabiš za kaj bistveno bolj pametnega, kot je sprehajanje po trgovskem centru.

- Nakupujem s seznamom.

- Različne izdelke nakupujem v različnih trgovinah, odvisno od njihovih cen kakopak.

- Ker imam prijazno babico, mi je odstopila svojo kartico za nakupe v trgovinah ene od trgovskih verig, ki ima dvakrat mesečno 10% popust na celoten nakup za upokojence. Seveda se ob teh nakupih držim načela, da kupujem samo stvari, ki so v dotični trgovini tako ali tako cenejše ali vsaj enako poceni kot kje drugje, z upokojenskim popustom pa je nakup še cenejši.

 - Ob dneh z upokojenskim popustom naredim vse večje nakupe – beri nakup za prihodnjih 14 dni – moka za kruh, mleko, jogurti, maslo, jajca itd…

- Ob tem se, kolikor je le mogoče, držim načela, da kupujem stvari, ki se ne pokvarijo, sicer kupujem samo v količinah, ki jih bo mogoče pojesti, kajti metanje hrane stran stane.

PRIPRAVA HRANE

- Če se le da, pripravljam hrano iz tistega, kar je doma in  zaradi čustvenih vzgibov in želje po točno določeni hrani ne hodim v trgovino (kjer seveda poleg načrtovanega običajno kupiš še kaj...).

- Ko kuham, kuham za več obrokov. Tisto, česar se ne poje takoj, zamrznem za prihodnjič.

- Načrtujem obroke za vsaj tri dni naprej.

- Če se le da, obrok skuham ali vsaj delno pripravim en dan prej; ta taktika je posebej primerna za dneve, ko veš, da so ujeti v časovno stisko in je časa za pripravo kvalitetnega obroka malo – takrat namreč obstaja največja nevarnost, da podležeš skušnjavi po nakupu hitro pripravljene ali že pripravljene, a praviloma mnogo dražje hrane (skoki v McDonalds ipd...)

- Dokler imajo starši na voljo domača jabolka, drugo sadje kupujem le izjemoma; ta jabolka so sicer precej manj lepa od kupljenih, ker imajo črvi tako kot jaz pač raje zdravo sadje, vendar nož in obrezovanje napravita svoje. Enako velja za sezonsko zelenjavo in ostalo sadje.

- Kruha ne kupujem, ampak ga pečem sama. Stvar je bistveno bolj preprosta, kot se morda zdi nekomu, ki tega še ni počel. Prihranek je precejšen tako s stališča denarja kot s stališča časa. Če pričnemo s slednjim – priprava testa za kruh mi vzame bistveno manj časa, kot če se odpravim po kruh v trgovino. V pripravi sem že tako zverzirana, da zanjo ne uporabljam nobene tehtnice (1liter moke, malo manj kot pol litra vode, dve žlici olja, dve žlički soli, vrečica kvasa). Kar se tiče denarja, je tukaj prihranek tako očiten, da je smešno, dakruha doma ne peče več ljudi in hkrati logično, da nove pekarne po mestu rastejo kot gobe po dežju: kila najcenejše moke stane okoli pol evra. Iz nje lahko spečeš vsaj dve kili kruha. V trgovini za kilo kruha težko odšteješ manj kot evro in pol. Številke niso velike, a preračunano na letno porabo kruha, je jasno, zakaj število pekarn v mestu eksponentno narašča. Logičen, a ne nezanemarljiv podatek pa je tudi ta, da v domači kruh seveda ne zamesimo škodljivih sestavin za podaljšanje obstojnosti kruha, prav tako imamo možnost izbirati med bolj in manj zdravimi vrstami moke, med katerimi tudi tiste najdražje še zmeraj upravičijo strošek peke kruha doma.

 

PORABA ENERGIJE (IN ČASA…)

- Pranje, likanje, peka kruha in podobne energetsko potrošne zadeve so omejene na vikende, ko je elektrika cenejša.

- Perem le takrat, ko je perila za cel boben.

- Za varčnejšo porabo električne energije pri likanju velja nekaj enostavnih pravil:

perilo razvrščajmo po tipih blaga. Najprej likajmo občutljiva oblačila, za katere je potrebna nižja temperatura, nato pa blaga za višjo temperaturo; med daljšimi odmori likalnik izklopimo.

- Posteljnino, pižame, brisače in spodnje perilo zložim in ne trošim elektrike (predvsem pa mojega dragocenega časa) za to, da bi tovrstno perilo brezhibno zlikano ležalo skrito v omari.

- Kruh pečem v velikih količinah, tako da zapolni celotno pečico, s čimer prihranim na elektriki. Odvečni kruh nato razrežem na kose in ga zamrznem.

- Vodo za kuhanje zmeraj najprej zagrejem v grelniku, s čimer prihranim energijo.

- Pri grelniku skrbim za to, da redno odstranjujem vodni kamen (vanj nalijem nekaj navadnega kisa in pustim delovati par ur), ki povečuje količino porabljene elektrike.

- Zavrem le toliko vode, kot je potrebujem.

- Kuham v pokritih posodah.

- Velikost kuhalne plošče izberem glede na premer posode. Majhna posoda na veliki plošči pusti povsem neizkoriščen obod, od koder energija veselo uhaja v zrak.

- Optimalna temperatura v hladilniku je približno 6°C – poraba električne energije za vzdrževanje nižje temperature se poveča;

- Hladilnika in zamrzovalnika ne odpiram po nepotrebnem; vrata naj bodo odprta le toliko časa, da iz hladilnika vzamem oz. vanj dam želena živila;

– V hladilnik in zamrzovalnik sodi le ohlajena hrana;

– Iz hladilnika in zamrzovalnika redno odstranjujem ledene obloge. Te namreč močno zmanjšajo učinkovitost hlajenja in baje drastično povečajo porabo električne energije

- Tudi v stanju pripravljenosti naprave in aparati še naprej rabijo električno energijo, nekatere kar eno tretjino energije, ki jo sicer porabijo v delovanju. Zato je potrebno naprave popolnoma izklapljati in jih ne puščati v stanju pripravljenosti;

– Tudi različni polnilci (za prenosne računalnike, mobilne telefone itd.) še naprej porabljajo električno energijo tudi, ko jih ne uporabljamo, če ostanejo priključeni v vtičnico;

- Ko ni nikogar doma, so radiatorji izklopljeni. Ob prihodu domov jih vklopim samo v prostoru, kjer so ljudje – radiatorji se zagrejejo dovolj hitro, da nikogar ne zebe dalj časa.

BENCIN

- Če se le da, grem v službo in po otroka peš ali s kolesom.

- Ko opravim vožnjo z avtomobilom, na isti relaciji opravim hkrati čim več stvari, ki so vezane na prevoz (nakupi, prevoz težjih zadev, obiski…)

Načelo LOLA ali Svet je popoln; Prvi del: ČLOVEŠKA DRAMA: 2. Tako se spremenimo v nemočnega človeka

Rene Egli: Načelo LOLA

"Preveč znanja ga je oviralo, preveč svetih stihov, preveč pravil žrtvovanja, preveč samopremagovanja, preveč početja in stremljenja!"
Herman Hesse, Siddharta

Človekova moč je tako silna, da se ji je sposoben celo odpovedati in se spremeniti v popolnoma nemočno bitje. To možnost dodatno izkoriščamo, kot bi bila ena naših najljubših dejavnosti. Na seminarjih vedno znova opažam, kako zavzeto se ljudje bojujejo za nemoč. Nekaterih nič ne razburi bolj kot izjava, da smo ljudje mogočna bitja. Razlog za to je jasen: človek, ki ima v resnici moč, je odgovoren za svoje življenje. To pa je za nekatere že preveč. Veliko raje so žrtve; tako se vsaj lahko pritožujejo in na druge prenašajo odgovornost za svojo bedo.

Če tudi vi sodite mednje, ta knjiga danes še ni primerna za vas. Morda bo bolje, da jo spet odprete šele čez deset let.

Zdaj si bomo ogledali nekaj "trikov", ki jih vsi radi uporabljamo, da se spremenimo v uboga, nemočna bitja.



2.1 STRAH

Strah vpliva na veliko ljudi. Pomislimo samo na strah pred boleznijo, nesrečo, gospodarsko krizo in brezposelnostjo ali preprosto strah pred šefom in sodelavci. Omeniti moramo tudi strah pred odgovornostjo in pred mnenjem drugih ljudi ter strah pred vlomi, napadi, vojaškimim spopadi. Naštevali bi lahko skoraj v nedogled.

Za omejevanje strahu smo si med drugim izmislili tudi zavarovanje in socialno skrbstvo. Oboje človeku ponuja vsaj materialno zaščito, nekakšno mrežo za prestrezanje, če nesrečno pade. Kako hudo se bojimo, je mogoče razbrati neposredno iz pomembnosti obeh ustanov. Vsote denarja, ki se stekajo vanju in s katerimi upravljata, so ogromne. Vse kaže, da si v materialnem svetu z denarjem res lahko kupimo nekaj varnosti.

Globlji problem pa je, da nismo notranje varni. Negotovost poraja strah, toda ta nas ne pelje le v zavarovalnico, ampak tudi v boj, obrambo in napadalnost. Več kot je negotovosti, več je strahu, več obrambe, več napadalnosti. Človek, ki se počuti negotovega, je seveda nemočen. Zares mogočen človek ne čuti negotovosti, in to pomeni, da ga ni strah.

Strah je torej posledica človekove negotovosti, pomanjkljivega zaupanja vase in v svet. Zdaj se počasi bližamo zanimivemu razmišljanju. Večina ljudi pripada neki religiji in torej verjame v nekega boga. Ponavadi je ta zelo mogočen, vsemogočen. Če se verujoči bojijo in sklepajo zavarovanja, to ne pomeni nič drugega kot:
Zaupanje v boga je dobro, a zavarovanje je še boljše. (!)

Manjka nam temeljno zaupanje v boga, v življenje ali kakorkoli imenujemo to mogoče, sicer bi zaupali in se ne bi bali. Čeprav večina pripada tej ali oni verski skupnosti, smo v bistvu brezbožni. Ne obsojam, samo dejstva ugotavljam. Ne nasprotujem zavarovanju in mislim, da ga je popolnoma pravilno skleniti ga, če ne zaupamo življenju. K temi o zaupanju se bomo še vrnili, ko se bomo lotili podorbne obravnave načela LOLA.

Zdaj nas najprej zanimajo učinki strahu. Strah nas pripravi do tega, da krčevito upoštevamo dogme, sodbe in verovanja, oklepamo se stalnega delovnega mesta in določenega sočloveka. Verjamemo, da nam vse to daje varnost, identiteto, orientacijo. Posledica je zelo huda, saj s krčevitim oklepanjem ustavimo življenje, svoj lastni razvoj. Če se nečesa močno držimo, zatremo vse gibanje. Kar pa se ne more gibati, umre. To ni teorija, temveč vsakdanja izkušnja. Neka stranka mi je pripovedovala o sodelavcu, ki je v šestih mesecih umrl za rakom. Vsega se je preveč krčevito oklepal.

Nedavno sem slišal osupljivo teorijo. Neka gospa je menila, da je strah potreben, saj nas varuje pred nevarnostmi. Kar predstavljajmo si to praznoverje! Če torej hočem brez nezgode pripeljati iz kraja A v kraj B, se moram samo bati, pa se mi ne bo nič zgodilo. Seveda je res prav nasprotno: strah pritegne tisto, česar se bojimo, zato nas zaupanje nedvomno varuje bolj kot strah. In to je tisto, česar Nezemljan ne bi mogel razumeti! Kje je logika, kje je zdrava pamet? Zakaj naj bi bil strah boljši, saj je vendar nasprotje ljubezni in nam ne koristi. (K temu se bomo še vrnili.) Človeška pamet včasih res požene čudne rožice.

Vendar ugotovitev ni nova. Če želite, lahko v Svetem pismu preberete, da strah privlači tisto, česar se bojimo, in da so skrbi neutemeljene. Te ugotovitve ne pozna le krščanstvo, temveč tudi islam. Mohamed Iqbal, duhovni vodja milijonov Aarbcev, je o strahu zapisal: "Obup je strup življenja... Nemoč je sadež obupa... O, ti, ujetnik svojih skrbi, zapomni si, kaj pravi prerok: Ne muči se s skrbmi". Glede na naše načelo LOLA so še oprijemljivejše in močnejše besede: "Strah oropa nogi moč, da bi stopala naprej, in vzame razumu sposobnost razmišljanja."

Učinkovanje temeljnih načel pravil načela LOLA lahko opazimo tudi v športu. Strah povzroča nesproščenost, zakrčenost in zato ne dovoljuje dobrega dosežka. Pri kurlingu, priljubljeni škotski igri s ploskimi kamni na ledu, kamne, ki jih igralec vrže s strahom, imenujejo "plašni kamni". Takšen kamen seveda ne obleži tako, kot si je igralec želel. Strah, pa če je še tako neznaten, moti ubrani tok življenja. To velja za šport, poklicno delo, zasebno življenje in politiko.

Strnimo poglavitno misel. Strah kaže temeljno pomanjkanje zaupanja v življenje in vodi po eni strani k ustreznim obrambnim reakcijam (boju), po drugi pa ne ovira le življenja nasploh, temveč še prav posebej našo energijo in sposobnost razmišljanja.

Strah nam torej zagotovo ne bo pomagal rešiti težav in hitro izpolniti načrtov.

Načelo LOLA ali Svet je popoln; Prvi del: ČLOVEŠKA DRAMA: 1. Izgon iz raja

Rene Egli: Načelo LOLA

"Poiščemo si tolažbo, poiščemo si omamo, naučimo se spretnosti in umetelnosti, s katerimi se varamo. Toda najpomembnejšega, poti vseh poti, ne najdemo."
Herman Hesse, Siddharta

1. IZGON IZ RAJA

"Nimamo pravice soditi o življenju drugega človeka."
Herman Hesse, Siddharta

Človek sodi v sebi svoj osrednji problem, navado stalnega razsojanja, kaj je dobro in kaj slabo. Sodimo o sebi, o drugih in o okoliščinah. Težava pa je v tem, da je tisto, kar je dobro za Novaka, morda slabo za Kovača. In spor je tu. Delitve na dobro in zlo nimajo ničesar skupnega z naravnim zakonom. To so le človeške moralne predstave, ki so v različnih deželah in v različnih obdobjih različne. Skupno jim je le to, da povzročajo nesporazume in spopade, konflikte v človeku in med ljudmi ter tako ustvarjajo tudi podlago za vojne. 

Od kod ta navada, zakaj vedno razsojamo, delimo na dobro in zlo? Poznamo svetopisemsko zgodbo o jabolku, Adamu in Evi - v raju sta jedla z drevesa spoznanja o dobrem in zlem. Poraja se misel, da pred tem nekaj takega, kot sta dobro in zlo, očitno ni obstajalo. Torej si je mogoče predstavljati obliko bivanja brez dobrega in zla. Kako se ta imenuje, nam zgodbica pove že v naslovu "Izgon iz raja". Stanje brez razločevanja na dobro in zlo je jasno označeno kot raj. To ni neki kraj na zemljevidu ali nekaj, kar bomo dosegli šele v daljni prihodnosti, ne, raj je, preprosto rečeno, stanje duha, nerazsojanja, neločevanja na dobro in zlo.

Človeku nihče ne preprečuje vrnitve v raj - razen on sam. Sicer pa od tam ni bil izgnan, kot piše v naslovu, saj je sadež z drevesa spoznanja o odbrem in zlem jedel prostovoljno. Torej se je iz raja izgnal sam. In prav to nas pri vsej stvari tolaži: ker se je sam - zaradi razsojanja - izgnal iz raja, se lahko tudi sam - če ne bo razsojal - vrne vanj.

Torej moramo vedeti:

Naše težave so se začele tedaj, ko smo začeli deliti na dobro in zlo.

Tudi vi, spoštovana bralka in spoštovani bralec, ne bi imeli nobenih težav, če ne bi razsojali. Prosim, vzemite si čas ter resno in v miru premislite o tem. 

Delitev na dobro in zlo je zgolj človeška lastnost. Narava ne deli, narava ne razsoja. Predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo, če bi sonce razsojalo! Reklo bi: gospod Kovač je ubil človeka, zato danes ne bo deležen mojih žarkov; Novak pa je bil do sodelavcev zelo pozoren in jim je pomagal, poleg tega je neki dobrodelni organizaciji daroval prostovoljne prispevke, zato bo danes prejel več žarkov. Si lahko predstavljate, kakšna zmeda bi nastala? Če si ne, se samo ozrite in poglejte, kaj je človek - zaradi raszojanja! - povzročil svetu. Ni vse lepo in usklajeno. Bodimo torej veseli, da vsaj narava ne razsoja.

O tem lahko beremo tudi v Svetem pismu:

Zakaj on (Bog) veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. (Mat. 5:45)

Le človek obupno vztraja pri razsojanju. Na seminarjih vedno znova srečujem ljudi, ki se oklepajo obsojanja kot nečesa pozitivnega, hvale vrednega. Vendar ni težko razumeti, zakaj to počnejo. Če bi se namreč odrekli obsojanju, ne bi več mogli obsojati soseda ali sodelavca. In tega "veselja" si številni ne dovolijo vzeti. To bi pomenilo nekaj povsem neobičajnega; pomenilo bi, da nenadoma nihče ni boljši ali boljša od drugih! Dokler lahko s prstom kažemo na tako imenovane hudobne in slabe ljudi, dotlej smo očitno boljši. To nam daje prijeten občutek vzvišenosti in večvrednosti. Ampak iz tega se porajajo številni konflikti.

Če bi konflikte zares želeli odpraviti, bi morali prenehati obsojati. Če pa smo trdno prepričani, da je svet narejen iz dobrega in zla, moramo biti pripravljeni živeti s konflikti. Poskus ustvariti miroljuben svet, bi bil v tem primeru zapravljanje časa. Miroljubja na svetu ne bo, dokler se bomo oklepali obsojanja. Preneseno na posameznika - na Vas ali name - to pomeni: naše življenje ne bo harmonično, dokler bomo obsojali druge - in tudi sebe!

To nam tudi razloži, zakaj tako cerkve kot OZN in vsa dobronamerna etična društva le malo prispevajo k rešitvi težav. Tudi te organizacije sve delijo na dobro in zlo, ustvarjajo nove težave. Znani psiholog C. G. Jung je o tem povedal: "Krepost je človeku nevarnejša kot pregreha." Kreposten človek namreč bolj teži k obsojanju kot pregrešen - in zato ustvarja nove konflikte, torej počne natančno nasprotno od tistega, kar je nameraval.

Težko je razumeti, zakaj tega toliko ljudi noče sprevideti. Lahko bi naštel veliko primerov, ki potrjujejo to trditev. Najizrazitejši primer iz politike se mi zdi odnos med Izraelci in Palestinci. Desetletja so se bojevali, saj so obsojali drug drugega. Posledice smo videli vsi: več tisoč mrtvih in nepopisno trpljenje. Toda v mirovnih pogajanjih ni bilo napredka, vsakdanje življenje ni bilo nič lažje. Kljub ogromnim stroškom (ali zaradi njih?) se stvar ni premaknila. Ekonomije in ekonomičnosti pač ni bilo. Nato pa je nenadoma nekdo nehal groziti in ponudil odprto roko. Stvari so stekle tako rekoč čez noč. Tako je postalo možno, kar prej desetletja ni bilo - in to z zelo malo truda.

Toda spet se je zgodilo nekaj nenavadnega. Nekateri kljub vsemu vztrajajo pri obsojanju, konfliktu, sporu in spopadu, nočejo rešitve konflikta. To je njihova odločitev, torej se ne smejo pritoževati zaradi žrtev.

In še nekaj se zgodi, ali bolje rečeno, se ne zgodi. Izkušnje, ki jo nazorno kažeta Izrael in PLO, očitno nismo sposobni prenesti ali uporabiti v drugih razmerah, na primer pri sporih v podjetju ali v družini. To sem imel v mislih, ko sem v uvodu omenil vesoljca, Nezemljana. Vesoljsko bitje, ki bi nas obiskalo vsakih nekaj tisoč let, najbrž ne bi opazilo velikega napredka v napem mišljenju. Zanesljivo odkritje, da se Zemlja vrti okoli Sonca, sicer ni od muh, toda človeško zaradi tega nismo veliko napredovali. In verjetno le malo ljudi meni, da imamo zato manj težav. Tudi pristanek človeka na Luni ni prispeval k rešitvi etičnih nasprotij in spopadov, brezposelni na primer niso zato nič srečnejši.

Zgodovina je polna primerov, analognih nasprotjem med Izraelom in PLO. Vendar se ni treba zgledovati po zgodovini, če bi se radi poučili o delitvi na dobro in zlo. Primere lahko najdemo kar v svojem življenju. Kolikokrat se nam zgodi kaj takega, kar takoj ožigosamo za slabo. Ko pa se čez leto, dve ali več ozremo nazaj, ugotovimo, da tisto domnevno slabo sploh ni bilo tako slabo, saj je imelo svoj smisel. Toda konflikt je ustvarjen v trenutku obsodbe. Z ekonmskega vidika pa je konflikt seveda vedno zapravljanje energije, časa in denarja.

Nobene druge možnosti ni: če hočemo zares razrešiti svoje težave, kjerkoli jih že imamo, moramo nehati deliti svet in vse na njem na dobro in slabo. Svet preprosto je. Ni ne dober ne slab; samo je. Tako preprosto je to, pa vendar tako težko razumljivo.

Če vztrajamo pri razdelitvi na dobro in zlo, potem se, odkrito rečeno, ne smemo razburjati nad osebnimi težavami in tistimi v svetu. Edino "smiselno" bi bilo razburjanje nad samim seboj, nad našo nesposobnostjo preseči dvojnost dobrega in zla.

Nihče nas ni izgnal iz raja, sami smo se. Raj je tukaj, oddaljen od nas le za misel. Toda zdaj nikar ne naredite napake, ne čakajte na druge, sicer boste dolgo čakali. Ne gre za svet, ne za druge, gre za Vas. Raj čaka, samo za misel je oddaljen od Vas - toda Vi si ga morate predstavljati. Tega ne bo nikoli nihče storil namesto vas.

K tej temi se bomo v naslednjih poglajih še večkrat vrnili. Zdaj sem želel doseči le, da bi se živo zavedli osrednjega človekovega problema. Pokazal bi rad mejo med rajem in človekovim trpljenjem; povedal, da se s svojim obsojanjem dan za dnem izganjamo iz raja.



 

Načelo LOLA ali Svet je popoln: ZAKAJ V ŽIVLJENJU PRAVZAPRAV GRE

Rene Egli: Načelo LOLA

Buda je menda nekoč rekel, da ga vprašanje o Bogu ne zanima, ker je to le teorija. Toda, kaj nas potem zares zanima? Kaj je bistveno? Na Zahodu imamo dovolj razlogov, da si resno postavimo to vprašanje, saj kar naprej govorimo: "Ne utegnem". Če res menimo, da imamo premalo časa, bi nam moralo biti jasno vsaj, da se moramo ukvarjati z bistvenim, s tistim (zdaj govori ekonomist!), kar prinaša največ. A veliko ljudi ne utegne niti tega. V obliki kratke zgodbice je stvar videti takole:

Na morskem bregu sedi možakar in skuša z rokami loviti ribe. Mimo pride popotnik, ga potreplja po hrbtu in reče: "Hej, dobri mož, naj ti pokažem, kako zavozljaš mrežo. Z njo boš veliko hitreje nalovil več rib kot z rokami." Toda ribič je tako zatopljen v morje, da ga niti dobro ne sliši. Ne da bi odvrnil pogled, odgovori popotniku: "Ne utegnem. Zdaj moram loviti ribe."

Zgodbica sicer zveni obrabljeno preprosto, a je vsakdanja resničnosti. Koliko ljudi počne prav to? Nimajo časa za bistveno, osredotočiti se morajo na manj pomembno.

Kaj sploh je najbolj pomembno?

Poiskati je treba odgovor na osrednje vprašanje, in to je:

"Kako najhitreje in z najmanj truda in stroškov pridem iz stanja, ki JE, v stanje, ki NAJ BI BILO." 

To je vse. Drugega ni treba vedeti. Zakaj ne? Preprosto zato, ker se da vse v človekovem življenju razdeliti na JE in NAJ BI BILO. JE - to je tisto, kar je zdaj. NAJ BI BILO pa je tisto, kar naj bi bilo; kar si predstavljamo. Logično je, da želenega cilja ne bi radi dosegli z veliko truda in čim bolj počasi, pač pa kar se da hitro in čim laže. Se strinjate? Morda si boste zdaj mislili: tipično ekonomsko! S čim manj truda in čim manj stroškov bi rad do čim večjega izkupička! Kje je tukaj človečnost? Odgovor je preprost. Tudi nematerialne vrednote lahko razdelimo na JE in NAJ BI BILO. JE-stanje lahko povzroča nezadovoljstvo, brezposelnost, zasvojenost z mamili, vojne itd., in ustrezno NAJ-BI-BILO-stanje nasprotno, torej zadovoljstvo, delo, nezasvojenost, mir itd. Ko torej omejam JE in NAJ BI BILO, nikakor ne mislim le na materialne cilje. V mislih imam vse. Načelo LOLA je splošno uporabno; to pomeni v zasebnem življenju in poslvnem svetu, v športu, politiki (vojna/mir) in družbi. Menedžerju NAJ-BI-BILO-stanje pomeni večji dobiček. Zen budistu NAJ-BI-BILO-stanje razsvetljenje. Palestinci si pod pojmom NAJ-BI-BILO-stanje predstavljajo svojo državo. Za ameriškega predsednika je NAJ-BI-BILO-stanje na primer mir na Bližnjem Vzhodu.
Mami NAJ-BI-BILO-stanje predstavlja uspešen razvoj njenih otrok. Številne vlade si kot NAJ-BI-BILO-stanje želijo manjšo brezposelnost. Karkoli si predstavljamo, vse lahko razdelimo na JE in na NAJ BI BILO. Načelo LOLA pokaže, kako lahko čim hitreje in čim laže dosežemo svoje osebno NAJ-BI-BILO-stanje. Nikogar ne poznam, ki bi želel svoje cilje doseči s kar se da velikim trudom in kolikor mogoče počasi.

Izrek "s čim manj truda" kljub temu nasprotuje naši zahodno-krščanski vzgoji. Rečeno nam je bilo, da si moramo služiti kruh v potu svojega obraza. Bolj ko se bomo naprezali (bojevali?), več bomo zaslužili. Tudi vzhodni modrijani ponavljajo isto. Nedavno sem v neki knjigi o menedžmentu in zenu prebral, naj si bralec nikar ne dela utvar, moral bo veliko, zelo veliko delati. Za tem je tičala misel: kdor se bo kar najbolj trudil, bo nazadnje poplačan.

Načelo LOLA zatrjuje prav nasprotno. Nikomur se ni treba naprezati. Obstaja preprostejša in hitrejša pot reševanja težav in doseganja ciljev. Čeprav je v nasprotju z različnimi filozofijami, se kljub temu počutimo v družbi najboljših mislecev. Eden zagotovo največjih učiteljev modrosti, Jezus, je o tem povedal:

Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, vaš nebeški oče jih živi. Niste vi veliko več vredni kakor one?... Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo, a povem vam, da se še Salomon v vsem svojem sijaju ni oblačil kot katera izmed njih. (Mat. 6:26-29)

Niti besedice o tem, da moramo svoje cilje doseči s čim več težav in z veliko truda. Vse, kar je Jezus povedal, ustreza temeljnim načelom ekonomije; radikalnejših ekonomskih načel, kot so njegova, ne najdemo.

Zanimivo je, da se je to spoznanje prav malo dotaknilo naše kulture in vzgoje. Ideal marljivega delavca je v popolnem nasprotju z Jezusovim sporočilom. Vendar prosim, nikar ne mislite, da reklamiram lenobo; ne, predlagam le drugo, bolj ekonomično pot.

Glede NAJ-BI-BILO-stanja moram pojasniti še nekaj pomembnega:
Moj namen ni pokazati, kako je mogočedoseči določen cilj. Prikazati želim temeljni življenjski mehanizem, s katerim je mogoče doseči kakršnekoli cilje. Pri tem moram poudariti tudi tole; ne bom učil, kaj naj bi bil cilj. Ne bom govoril o dobrih in slabih ciljih. To je vrednostna sodba posameznika. V tej knjigi so zakonitosti, ki si jih nisem izmislil ne jaz ne kdo drug. Takšne so že od nekdaj in bodo vedno ostale.

Če te zakonitosti poznamo, jih lahko uporabimo v svoje dobro. Če jih ne poznamo, je možno, da jih uporabimo v svojo škodo in si po nepotrebnem grenimo življenje. To se mi je dogajajo pol življenja; dokler nisem imel dovolj in sem si rekel: "Saj to vendar ni mogoče, gotovo mora iti tudi drugače." Iz tega je nastalo tisto, kar zdaj imenujem "načelo LOLA".

Načelo LOLA ali Svet je popoln: Uvod

Rene Egli: Načelo LOLA


"Svet, prijatelj Govinda, ni nepopoln ali šele na dolgi počasni poti k popolnosti: ne, svet je v vsakem trenutku popoln."
Herman Hesse, Siddharta

"Po mojem mnenju mora biti...osnova vsega neka čisto preprosta misel. In mislim, da bo ta ideja, ko jo bomo končno odkrili, tako prepričljiva in tako lepa, da si bomo rekli: Seveda, kako pa bi sploh lahko bilo drugače."
John Wheeler, fizik
The Creation of the Universe

UVOD I

V neskončnosti vesolja plava zrnce prahu - eno izmed neštetih zrnc - ki so ga njegovi prebivalci poimenovali "planet Zemlja".

Že tisočletja se na njem dogajajo čudne stvari. Bitja, ki živijo na njegovem površku in se imenujejo ljudje, porabijo veliko časa za medsebojno bojevanje in včasih celo pobijanje. To počnejo iz razlogov, ki bi bili zunanji miselnosti popolnoma nedoumljivi. Nikoli namreč ne gre za obvaldovanje celotnega zrnca Zemlje, ampak vedno le za prevlado nad nezaslišano majhnim delcem tega praška.

Prav tako nedoumljivo je prepričanje ljudi, dolgo tisočletja, da v vsej neskončnosti vesolja ne more biti drugih visoko inteligentnih bitij. Čeprav niso vedeli, kako deluje vesolje, so menili, da so krona stvarstva. Pri njih še danes veljajo nekatere teorije, ki pravijo, da je človek, krona stvarstva, že po naravi nasilen in so torej spori, vojne, umori in uboji nekaj, s čimer bo moralo človeštvo vedno živeti.

Če pogledamo na Zemljo kot na zrnce prahu v neskončnosti vesolja, si zlahka predstavljamo ta prizor: iz globine vesolja višje razvita bitja obiščejo planet Zemljo vsakih nekaj sto ali tisoč let. (Kaj pa v vesolju sploh pomeni tisoč let!). Prihajajo, da bi videli, ali so ljudje medtem že sploh dojeli, kako teče življenje. Doslej so ti obiskovalci gotovo vedno znova odhajali, osupli in zmajajoč z glavami, saj preprosto niso mogli dojeti, zakaj ljudje nočejo razumeti dejstev. Za razvitega duha, ki bi rad razumel, zakaj človeški duh ne more delovati, je to prav gotovo trd oreh.

To o čemer bomo govorili v tej knjigi, se imenuje Življenje. Poskusili bomo napisati "navodilo za uporabo" Življenja. Poznamo navodila za uporabo avtomobilov, pralnih strojev, hladilnikov, televizorjev, itd. Tole pa je navodilo za uporabo Življenja. Morda bo nekaterim koristilo.

Kaj pa če ni naravnega zakona, ki bi predpisoval, da se moramo drug proti drugemu bojevati in se včasih celo pobijati?

Kaj pa če ni naravnega zakona o tem, da bi moralo biti življenje nujno sestavljeno iz niza večjih in manjših težav?

Morda pa so življenjski zakoni drugačni in jih zato pogosto, prepogosto kršimo in si po nepotrebnem otežujemo življenje.

Morda načelo LOLA dejansko kaže pot reševanja težav. Tedaj to lahko odkrijemo šele, ko ga preizkusimo v svojem življenju. tedaj bomo lahko ugotovili, ali je imel Herman Hesse prav, ko je v knjigi Siddjarta zapisal:
"Svet, prijatelj Govindha, ni nepopoln ali šele na dolgi, počasni poti k popolnosti: ne, svet je v vsakem trenutku popoln."


UVOD II

Kadar govorimo o modrostnih naukih ali o življenjskih zakonitostih, pogosto mislimo na modrosti z Vzhoda. Tam so res živeli - in še živijo - guruji, mojstri in še nekateri drugi, ki so prišli do izjemnih spoznanj. Ob tej knjigi je treba pripomniti, da modrosti ne ločim na vzhodno in zahodno: vsaka zakonitost velja za ves svet in vesolje, če pa to ni, ne velja nikjer. Teme tudi ne obravnavam le z zahodnega vidika, temveč, in to je odločilno, tudi z gospodarskega, saj sem predvsem ekonomist, kar vpliva tudi na načelo LOLA.

Kot zahodnjak in ekonomist na primer ne morem vsak dan po več ur (in to več let!) meditirati o mantrah in o "niču". Občudujem tiste, ki to zmorejo. Vendar dvomim, da je to za večino - še zlasti na Zahodu - najprimernejši način reševanja težav. Zdi se mi tudi, da je veliko doktrin ali naukov o tem primernih za izbrance, za nekakšno elito. Toda saj vendar ne more biti cilj, da bi se lahko le maloštevilna elita dokopala do izjemnih spoznanj in do najboljših rešitev svojih težav.

Po mojem mnenju potrebujemo neko védenje ali ravnanje, s katerim lahko vsakdo reši težave in doseže cilje, ne da bi moral pred tem dolga leta meditirati. Zahtevajmo, naj bi vsakdo lahko uporabil poglavitne zakonitosti, torej brez posebnega zgodovinskega, filozofskega ali prirodoslovnega znanja, le z zdravo pametjo. Žal pa veliko filozofskega in prirodoslovnega znanja marsikdaj celo škoduje zdravi pameti. Preveč naučenega znanja marsikdaj zastre pogled na preproste resnice.

Zato želim pokazati načelo, ki ga lahko vsakdo takoj preizkusi in preveri. Potem lahko bralke in bralci sami presodijo, ali deluje. V tej knjigi ni teorije, ni filozofije, o kateri je mogoče čudovito razpravljati in se prerekati. Razprava o teoriji, ki je človek ne more preizkusiti na svoji koži, bi bila zapravljanje časa.

Gre za naše vsakdanje vedenje in ravnanje.

 

Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša pečica v deželi je tej??

Gospodinjenja nimam ravno v genih. Mama se ga je in se ga še bolj ali manj vedno lotevala kot nujno zlo. Najboljši odraz tega je kuhanje, ki ji še danes predstavlja eno večjih vsakodnevnih travm. Mislim si, da jo dejstvo, da smo otroci odrastli, razveseljuje tudi zato, ker ji ni treba več nujno vsak dan kuhati. Ker vem, kakšna muka je zanjo kuhanje, sem ji za vsak obrok, ki ga danes skuha zame ali za Črička, še neštetokrat bolj hvaležna, kot bi ji bila, če bi vedela, da se kuhanja loteva z veseljem. Naj se to ne bere, kot da mama ni skrbela za vse, za kar skrbi dobra gospodinja. Nikakor ne, pač v vsem tem nikoli ni našla nekega globljega smisla.

Najbrž je mamin odnos do gospodinjenja največ prispeval k temu, da nisem odrastla v žensko, ki bi se kadarkoli veselila tega, da bo lahko imela najčistejše stanovanje v nadstropju. Odmislimo tisti teden PMS-a vsak mesec, ko se v meni pojavi neka skoraj organska potreba po čiščenju in se čiščenja res lotevam kot nekaj tako esencielnega, kot sta spanje in hranjenje. Takrat v resnici postanem (še bolj) sitna, če ne čistim. Sicer pa izgleda čiščenje stanovanja pri meni bolj kot nekaj v stilu »što se mora, (ni)je teško«. Samo da je končano in potem upam, da bo učinek te gospodinjske radosti trajal čim dlje. Poleg tega globoko verjamem v dogmo, da manj kot si doma, manj svinjarije se nabere, zato nikakor ne podpiram tega, da vikende porabiš za to, da lahko čistiš, ker med tednom za to ni bilo časa.

Priznajmo si, da tudi gospodinjenje kot večina stvari dandanes ne more ubežati lovkam mode in tega, kaj je »in« in kaj »out«. »In« je ta hip, recimo, da smo eko, bio, natur v vseh pogledih in seveda tudi v gospodinjstvu. Saj ni važno, če je ena od omenjenih besed zgolj marketingški trik, v embalaži pa se vseeno skriva svinjarija prve vrste, ki draži oči in kožo. Saj ni važno, če zaradi ene od omenjenih besed v trgovini pustiš celo bogastvo. Saj ni važno, če stvar sploh ne deluje, samo da smo »in«. Saj ni važno, da če se ob uporabi pripravka namučiš in skoraj spustiš dušo od silnega drgnjenja umazanije, na koncu pa ugotoviš, da bi bil učinek isti, če bi uporabljal samo vodo (čeprav stari ljudje pravijo, da še za čevlje ni dobra).

Kakorkoli, sledi recept za čiščenje pečice, ki je po vseh omenjenih kriterijih zelo »in«, za navržek pa je v resnici popolnoma neškodljiv, da sploh ne omenjam tega, da v resnici deluje s praktično nič truda. In še ne nepomemben podatek – moja pečica ni doživela generalnega čiščenja že vsaj dve leti. Ponižno priznam, čeprav je kakšna gospodinja že zavzdihnila, češ »sram te bilo!«

Za tole čarovnijo potrebujemo eno samo sestavino – to je soda bikarbona. Večina ob tej besedi pomisli na majhne papirnate vrečke in peko peciva. Mnogi (z mano na čelu do pred kratkim) ne vedo, da se da sodo za zelo mali denar kupiti tudi v velikih pakungah. Za čiščenje pečice potebujemo približno eno veliko skodelico sode. Dodamo ji toliko vode, da dobimo kremasto zadevo. In nič več, to je vse! Kremico »napocamo« povsod po pečici in pustimo, da mirno počiva čez noč. Naslednji dan pečico preprosto obrišemo z vlažno krpo. In pečica se sveti kot nova. Nobenega draženja oči, nobene razpokane kože, nobenih vonjav in zelo poceni je. Priporočam zelo. In končno imam najčistejšo pečico v nadstropju ;)

Soda, ki sem jo sama uporabljala, je tale na spodnji sliki (se pa baje da kupiti še bistveno cenejšo v Lidlu). Na spletni strani proizvajalcev se da najti še cel kup koristnih napotkov za njeno uporabo. In da ne bo zvenelo, kot da odkrivam toplo vodo, naj povem še, da mi je babica pred dnevi zaupala, da se je soda v njeni mladosti uporabljala za točno take stvari (pomivanje posode recimo). Očitno se moramo najprej zastrupiti, da si končno priznamo, da s starimi resnicami ni nič narobe samo zato, ker so stare.