Neka čudna, matematična faza...Čeprav ne maram ljudi, ki gredo skozi življenje matematično, te dni kar naprej preštevam...Kaj v teh dneh v resnici šteje in kaj ne...
Kaj šteje?
Veliko šteje, da se zjutraj zbujam zdrava.
Neprecenljivo veliko šteje, da je moj otrok zdrav.
Neprecenljivo veliko šteje, da se z otrokom ob toplem pomladnem dnevu lahko odpravim s kolesom do babice, dedija in tete Nataše.
Šteje, da se lahko zvečer po mili volji prham z vročo vodo.
Šteje, da imam v službi prijateljico, ki ji v norišnici (ne, to NI metafora...), ki tam vlada, lahko zaupam, se z njo smejim (norišnici) in se ji zjočem, ko ne zmorem več.
Veliko šteje, da imam babico, ki mi je pri svojih skoraj 88 letih še zmeraj v mnogih pogledih zgled; recimo v tem, da ji energije zmanjka bistveno manj pogosto kot meni.
Šteje, da imam službo, ki je relativno sigurna.
Šteje, da se lahko vsako jutro ob kavi ozrem na Pohorje.
Šteje, da lahko otroku vsak večer in/ali vsako jutro berem pravljice.
Šteje, ko se otrok zjutraj privije k tebi in se zdi, da se svet za nekaj hipov neha vrteti in je vse brez izjeme dobro in prav.
Šteje, da otroku znova in znova ponavljam, kaj je prav in kaj ne.
Štejejo počitnice, ko dnevi tečejo počasi.
Šteje jutro po večernem teku po mestnih ulicah.
Šteje prijaznost - moja in tista od drugih.
Šteje mir.
Kaj ne šteje sploh?
Ne šteje ukvarjanje z ljudmi, ki ne "štekajo", kaj v resnici šteje.
Ne šteje ubadanje s preteklostjo.
Ne šteje strah pred prihodnostjo.
Ne šteje ubadanje s tem, kaj si ljudje mislijo o tebi.
Ne šteje dokazovanje komurkoli, da sem v redu človek, ker to sem, če ta oseba to dojame ali pač ne.
Ne šteje večkratna razlaga odraslemu človeku, če prve tri razlage niso zalegle.
Ne šteje primerjanje z drugimi.
Ne šteje neprijaznost brez razloga - moja in tista od drugih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar