Kupčkanje

 Kupček za srečo na Pohorju

Kupčkamo v službi, ko delo, ki se ga otepamo, odlagamo na kup z ostalim delom, ki se ga prav tako otepamo. Potem se posvetimo tistemu kupčku dela, ki nam je ljub in kar naenkrat je tisti prvi tako velik, da ne vidimo več čezenj. Potem pridejo ubijalski roki (si je sploh mogoče zamisliti bolj primerno besedno zvezo od angleške različice dead lines??), ko delaš deset stvari hkrati, ko je več dni zapored glavna preokupacija med buljenjem v računalnik pogled v desni spodnji kot in v minute, ki neutrudno tečejo. Kupček z delom, ki nam je ljubo, se umika nekam v meglo in bolj kot je zamegljen, manj smo podobni sami sebi. Če ga z lopato ne skidamo iz megle, začnemo izginjati. Počasi umirati, kot pravi Neruda, ker bežimo pred strastmi… zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca…

Kupčkamo s časom. Ko poskušamo v 24 ur spraviti kupček službe, kupček gospodinjstva in en velik kup za otroka. Če imamo srečo, nam tam nekje po 22. uri zvečer ostane še majčken kupček zase. Za knjige, za rekreacijo, za slikanje, za prijatelje, za gledanje v zrak ali vsaj za dolg tuš. Običajno ga ostane le za slednje.

Kupčkajo šefi, ko razvrščajo svoje zaposlene na kup tistih, ki delajo tako, kot si šef želi, kupček tistih, ki se šefovim željam popolnoma izognejo in še en kup s tistimi, ki jim šef ne da priložnosti, da bi se uvrstili na katerega od prvih dveh kupčkov.

Starši smo prav tako lahko del kupčka, na katerem bivajo mame in očetje, ki mirno in z roko v roki potujejo skozi življenje. Lahko smo del kupčka, na katerem bivamo skupaj, a drug mimo drugega, lahko pa smo del tistega tretjega kupčka, kjer bivamo mame in očetje, ki nam skupno bivanje (žal ali na srečo) ni bilo usojeno.

Vsi omenjeni kupčki dopuščajo planinarjenje z enega kupa na drugega pa spet nazaj pa potem na tretjega in spet nazaj na prvega in tako naprej. Za planinarjenje se največkrat odločimo sami. In prav v možnosti odločanja za planinarjenje leži skrivnost sreče. Kateri kupček bomo izbrali, je odvisno zgolj od nas, čeprav krivdo za kupčkanje tako radi pripišemo drugim.

Kupčka tudi nekdo, ki mu ne znam določiti imena. In ta nekdo nismo mi. Ko se dobrim ljudem zgodijo hude stvari.  Pri teh kupčkih ne moremo planinariti. Sprejeti je treba kupček, na katerem si se znašel, ker poti na drug kupček ni. Nič preprosto ni sprejeti nekaj, česar si ne zaslužiš. Vzpenjal si se na ta kupček, ker si želel dobro, ker si verjel, da vrh prinaša veselje. Na vrhu padeš v prepad, iz katerega moraš splezati. Hočeš nočeš moraš. In ker ne moreš zapustiti tega grdega hribčka, ti ne preostane drugega, kot da začneš pihati v temne oblake, ki so zagrnili vrh kupčka. Pihati na vso moč, izgubiti sapo in še kar pihati. Da se izza njih prikaže sonce, ki na novo osvetli svet, da ta spet dobi smisel, čisto nov smisel. Ki prinaša tudi spoznanje, da so bili vzponi na vse ostale kupčke otročje lahki.

Tudi na Pohorju ga imamo – svoj kupček kamenja, ki je počasi rasel z nami, ki hodimo mimo njega. Cairns jim pravijo v angleščini pa stupas v Tibetu pa gromila v Dalmaciji. Baje. Skladovnice kamenja, ki jim je skupno to, da mimoidoči nanje ob vsakem mimohodu previdno položijo kamenček tako, da se kup ne podira, ampak raste. Razlogi so različni. Jaz kamenček na kupček položim zelo redko. Običajno takrat, ko iščem rešitev za uganke, ki se jih ne da rešiti z razumom. In potem si mislim, da bo še en kamenček na vrhu kupčka pomagal. Prinesel srečo. Odpihnil žalost. Čudežno spremenil stvari, ki jih sama ne morem. Ob vsem hudem, kar se je dogajalo ta teden, je bilo že ob vznožju Pohorja jasno, da bom danes svoj kamenček položila za drago prijateljico P. Da bi čim prej uspela razpihati temne oblake, ki so zagrnili njen kupček. In pustila, da v njene temne oblake z vso močjo pihamo tudi z drugih kupčkov, da bo na njenega čim prej spet posijalo sonce.