In zgodba naj se tokrat začne pri......... Lapuhu!
Lapuh - moja prva asociacija ob tej drobni, zgodnje spomladanski rožici je moj dedi. Verjetno nekje v gravitacijskem območju okolice Betnavskega gozda mi je kot punčki pokazal majhne rumene cvetke in mi povedal, da je rožica zdravilna. Ne spomnim se prav dobro, ali je omenjal, za kaj točno naj bi se uporabljala, vsekakor pa je poskrbel za to, da se ob srečanju z lapuhom zmeraj spomnim nanj. Morda tudi zato, ker je lapuh rastlina, ki po svojih lastnostih zelo paše k človeku, kakršen je bil dedi: prijazno, nežno in za večino ljudi zelo neopazno bitje, ki z vzpodbudno besedo (in vročim čajem) pomaga otroku. Tudi ko otrok kašlja – za dedija slednje dokazano velja, za lapuh bom verjela temu, kar so o njem zapisali drugi.
Z lapuhom se v zadnjih desetih letih zmeraj srečujem zgodaj
spomladi, ko se vzpenjam proti vrhu Pohorja in v njegovih senčnih kotičkih še vztrajajo
zadnje zaplate snega. Je prva cvetoča rožica, ki jo vsako pomlad opazim na moji
poti. Že na pogled deluje nekako mehka in takšna je tudi na otip. O njeni krhkosti morda priča tudi ime v angleškem jeziku, saj coltfoot pomeni žrebičkovo nogo, je pa to ime bolj verjetno vezano na precej velike liste, ki jih za zdaj še drobcena rastlinica razvije kasneje. Ob cvetenju
so listi še v zemlji, o čemer priča druga različica angleškega imena: son-before-father. Lapuhovi cvetovi dišijo po medu. Bojda čaj iz cvetov pomaga proti
kašlju, po drugi različici naj bi imel tak učinek čaj iz listov, po tretji, precej za lase privlečeni, pa naj bi proti kašlju delovalo kajenje lapuhovih listov. Lapuhovo latinsko ime Tussilago farfara
nakazuje prav na to, saj naj bi tussilago dobesedno pomenilo prav »blažilec
kašlja«. Ponekod so v ta namen res kadili njegove suhe liste in bojda ga s tem razlogom nekateri še danes imenujejo baccy plant (baccy kot izpeljanka iz tobacco).
Letošnji lapuh na Pohorju, tam nekje na "Stari fiski"
(kakovost fotke pritiče mojemu predpotopnemu telefonu)
Priznati moram, da sem ime lapuh pogosto zamenjevala za ime
repuh. Zanimivo je, da obe rastlinici pričneta s cvetenjem ob približno istem
času, to je zgodaj spomladi, nista pa si prav nič podobni. Precej časa je
trajalo, da sem imeni nehala zamenjevati, čeprav je izvor imena repuh precej logičen (blondy me pač...). Repuh
je namreč tisti, ki kasneje tvori izjemno velike zelene liste, ki so izumitelje
imena verjetno spominjali na liste repe. Repuhovi listi lahko zrastejo tudi do
velikosti 40 centimetrov, kar z lahkoto potrdim, saj so tako veliki, da sta jih
moj otrok in nečakinja lani, na pohodu s Pečk za šalo uporabljala kot dežnik (in se ob tem seveda skregala, čigav dežnik je večji...).
Grško ime rodu Petasites naj bi pomenilo prav posebno vrsto klobuka z belim obodom. Tako kot pri lapuhu pa tudi repuh razvije liste pozneje, ob cvetenju zgodaj
spomladi so listi namreč prav tako še zmeraj v zemlji. V angleščini sliši na ime butterbur, tako pa naj bi ga klicali, ker so njegove ogromne liste pred izumom hladilnika baje uporabljali za to, da so jih ovili okoli masla. Na Pohorju srečujem beli repuh,
poleg njega pa obstaja tudi navadni repuh, ki za razliko od belega tvori
rožnate cvetove.
Repuh, ki je včeraj prijazno poziral pred mano malo nad Čopko
Prvo zelenje ima prav poseben čar. V od zime opustošeni, rjavo sivi pokrajini prve barve zažarijo še posebej močno. Zato tudi takšni drobni rastlinici, kakršni sta lapuh in repuh, ki bi v poletnem goščavju pogosto ostali neopaženi, lažje spregovorita. Ker imata prav v tem zgodnjem pomladnem času priložnost, da se pokažeta in povesta zgodbo, ki ni nič manj zanimiva od zgodb vseh tistih dih jemajočih poletnih cvetov. Kot pri ljudeh. Tihe, komaj opazne duše v sebi pogosto skrivajo mnogo globlje zgodbe od tistih, ki glasno odmevajo na vse strani...
Ni komentarjev:
Objavite komentar