Kupčkanje

 Kupček za srečo na Pohorju

Kupčkamo v službi, ko delo, ki se ga otepamo, odlagamo na kup z ostalim delom, ki se ga prav tako otepamo. Potem se posvetimo tistemu kupčku dela, ki nam je ljub in kar naenkrat je tisti prvi tako velik, da ne vidimo več čezenj. Potem pridejo ubijalski roki (si je sploh mogoče zamisliti bolj primerno besedno zvezo od angleške različice dead lines??), ko delaš deset stvari hkrati, ko je več dni zapored glavna preokupacija med buljenjem v računalnik pogled v desni spodnji kot in v minute, ki neutrudno tečejo. Kupček z delom, ki nam je ljubo, se umika nekam v meglo in bolj kot je zamegljen, manj smo podobni sami sebi. Če ga z lopato ne skidamo iz megle, začnemo izginjati. Počasi umirati, kot pravi Neruda, ker bežimo pred strastmi… zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca…

Kupčkamo s časom. Ko poskušamo v 24 ur spraviti kupček službe, kupček gospodinjstva in en velik kup za otroka. Če imamo srečo, nam tam nekje po 22. uri zvečer ostane še majčken kupček zase. Za knjige, za rekreacijo, za slikanje, za prijatelje, za gledanje v zrak ali vsaj za dolg tuš. Običajno ga ostane le za slednje.

Kupčkajo šefi, ko razvrščajo svoje zaposlene na kup tistih, ki delajo tako, kot si šef želi, kupček tistih, ki se šefovim željam popolnoma izognejo in še en kup s tistimi, ki jim šef ne da priložnosti, da bi se uvrstili na katerega od prvih dveh kupčkov.

Starši smo prav tako lahko del kupčka, na katerem bivajo mame in očetje, ki mirno in z roko v roki potujejo skozi življenje. Lahko smo del kupčka, na katerem bivamo skupaj, a drug mimo drugega, lahko pa smo del tistega tretjega kupčka, kjer bivamo mame in očetje, ki nam skupno bivanje (žal ali na srečo) ni bilo usojeno.

Vsi omenjeni kupčki dopuščajo planinarjenje z enega kupa na drugega pa spet nazaj pa potem na tretjega in spet nazaj na prvega in tako naprej. Za planinarjenje se največkrat odločimo sami. In prav v možnosti odločanja za planinarjenje leži skrivnost sreče. Kateri kupček bomo izbrali, je odvisno zgolj od nas, čeprav krivdo za kupčkanje tako radi pripišemo drugim.

Kupčka tudi nekdo, ki mu ne znam določiti imena. In ta nekdo nismo mi. Ko se dobrim ljudem zgodijo hude stvari.  Pri teh kupčkih ne moremo planinariti. Sprejeti je treba kupček, na katerem si se znašel, ker poti na drug kupček ni. Nič preprosto ni sprejeti nekaj, česar si ne zaslužiš. Vzpenjal si se na ta kupček, ker si želel dobro, ker si verjel, da vrh prinaša veselje. Na vrhu padeš v prepad, iz katerega moraš splezati. Hočeš nočeš moraš. In ker ne moreš zapustiti tega grdega hribčka, ti ne preostane drugega, kot da začneš pihati v temne oblake, ki so zagrnili vrh kupčka. Pihati na vso moč, izgubiti sapo in še kar pihati. Da se izza njih prikaže sonce, ki na novo osvetli svet, da ta spet dobi smisel, čisto nov smisel. Ki prinaša tudi spoznanje, da so bili vzponi na vse ostale kupčke otročje lahki.

Tudi na Pohorju ga imamo – svoj kupček kamenja, ki je počasi rasel z nami, ki hodimo mimo njega. Cairns jim pravijo v angleščini pa stupas v Tibetu pa gromila v Dalmaciji. Baje. Skladovnice kamenja, ki jim je skupno to, da mimoidoči nanje ob vsakem mimohodu previdno položijo kamenček tako, da se kup ne podira, ampak raste. Razlogi so različni. Jaz kamenček na kupček položim zelo redko. Običajno takrat, ko iščem rešitev za uganke, ki se jih ne da rešiti z razumom. In potem si mislim, da bo še en kamenček na vrhu kupčka pomagal. Prinesel srečo. Odpihnil žalost. Čudežno spremenil stvari, ki jih sama ne morem. Ob vsem hudem, kar se je dogajalo ta teden, je bilo že ob vznožju Pohorja jasno, da bom danes svoj kamenček položila za drago prijateljico P. Da bi čim prej uspela razpihati temne oblake, ki so zagrnili njen kupček. In pustila, da v njene temne oblake z vso močjo pihamo tudi z drugih kupčkov, da bo na njenega čim prej spet posijalo sonce.

La/repuh

Od danes naprej izdelujem virtualni herbarij. Zanj veljajo posebna pravila. Prvič: nič kaj biološko ne bo obarvan oziroma biologije bo v njem ravno za pokušino. Drugič: flance v mojem herbariju se bodo sušile največ en teden - beri: toliko časa imam, da mojo nabrano (pofotkano) flanco vstavim v virtualni herbarij. Tretjič: herbarij bo, če se le da, povezan z zgodbo; najraje mojo, če pa moje ne bo, si bom izposodila kakšno tujo.

In zgodba naj se tokrat začne pri......... Lapuhu!

Lapuh - moja prva asociacija ob tej drobni, zgodnje spomladanski rožici je moj dedi. Verjetno nekje v gravitacijskem območju okolice Betnavskega gozda mi je kot punčki pokazal majhne rumene cvetke in mi povedal, da je rožica zdravilna. Ne spomnim se prav dobro, ali je omenjal, za kaj točno naj bi se uporabljala, vsekakor pa je poskrbel za to, da se ob srečanju z lapuhom zmeraj spomnim nanj. Morda tudi zato, ker je lapuh rastlina, ki po svojih lastnostih zelo paše k človeku, kakršen je bil dedi: prijazno, nežno in za večino ljudi zelo neopazno bitje, ki z vzpodbudno besedo (in vročim čajem) pomaga otroku. Tudi ko otrok kašlja – za dedija slednje dokazano velja, za lapuh bom verjela temu, kar so o njem zapisali drugi.

Z lapuhom se v zadnjih desetih letih zmeraj srečujem zgodaj spomladi, ko se vzpenjam proti vrhu Pohorja in v njegovih senčnih kotičkih še vztrajajo zadnje zaplate snega. Je prva cvetoča rožica, ki jo vsako pomlad opazim na moji poti. Že na pogled deluje nekako mehka in takšna je tudi na otip. O njeni krhkosti morda priča tudi ime v angleškem jeziku, saj coltfoot pomeni žrebičkovo nogo, je pa to ime bolj verjetno vezano na precej velike liste, ki jih za zdaj še drobcena rastlinica razvije kasneje. Ob cvetenju so listi še v zemlji, o čemer priča druga različica angleškega imena: son-before-father. Lapuhovi cvetovi dišijo po medu. Bojda čaj iz cvetov pomaga proti kašlju, po drugi različici naj bi imel tak učinek čaj iz listov, po tretji, precej za lase privlečeni, pa naj bi proti kašlju delovalo kajenje lapuhovih listov. Lapuhovo latinsko ime Tussilago farfara nakazuje prav na to, saj naj bi tussilago dobesedno pomenilo prav »blažilec kašlja«. Ponekod so v ta namen res kadili njegove suhe liste in bojda ga s tem razlogom nekateri še danes imenujejo baccy plant (baccy kot izpeljanka iz tobacco).

Letošnji lapuh na Pohorju, tam nekje na "Stari fiski"

(kakovost fotke pritiče mojemu predpotopnemu telefonu)

Priznati moram, da sem ime lapuh pogosto zamenjevala za ime repuh. Zanimivo je, da obe rastlinici pričneta s cvetenjem ob približno istem času, to je zgodaj spomladi, nista pa si prav nič podobni. Precej časa je trajalo, da sem imeni nehala zamenjevati, čeprav je izvor imena repuh precej logičen (blondy me pač...). Repuh je namreč tisti, ki kasneje tvori izjemno velike zelene liste, ki so izumitelje imena verjetno spominjali na liste repe. Repuhovi listi lahko zrastejo tudi do velikosti 40 centimetrov, kar z lahkoto potrdim, saj so tako veliki, da sta jih moj otrok in nečakinja lani, na pohodu s Pečk za šalo uporabljala kot dežnik (in se ob tem seveda skregala, čigav dežnik je večji...). Grško ime rodu Petasites naj bi pomenilo prav posebno vrsto klobuka z belim obodom. Tako kot pri lapuhu pa tudi repuh razvije liste pozneje, ob cvetenju zgodaj spomladi so listi namreč prav tako še zmeraj v zemlji. V angleščini sliši na ime butterbur, tako pa naj bi ga klicali, ker so njegove ogromne liste pred izumom hladilnika baje uporabljali za to, da so jih ovili okoli masla. Na Pohorju srečujem beli repuh, poleg njega pa obstaja tudi navadni repuh, ki za razliko od belega tvori rožnate cvetove.

Repuh, ki je včeraj prijazno poziral pred mano malo nad Čopko

Prvo zelenje ima prav poseben čar. V od zime opustošeni, rjavo sivi pokrajini prve barve zažarijo še posebej močno. Zato tudi takšni drobni rastlinici, kakršni sta lapuh in repuh, ki bi v poletnem goščavju pogosto ostali neopaženi, lažje spregovorita. Ker imata prav v tem zgodnjem pomladnem času priložnost, da se pokažeta in povesta zgodbo, ki ni nič manj zanimiva od zgodb vseh tistih dih jemajočih poletnih cvetov. Kot pri ljudeh. Tihe, komaj opazne duše v sebi pogosto skrivajo mnogo globlje zgodbe od tistih, ki glasno odmevajo na vse strani...

Age of mathematics...

Neka čudna, matematična faza...Čeprav ne maram ljudi, ki gredo skozi življenje matematično, te dni kar naprej preštevam...Kaj v teh dneh v resnici šteje in kaj ne...

Kaj šteje?
Veliko šteje, da se zjutraj zbujam zdrava.
Neprecenljivo veliko šteje, da je moj otrok zdrav.
Neprecenljivo veliko šteje, da se z otrokom ob toplem pomladnem dnevu lahko odpravim s kolesom do babice, dedija in tete Nataše.
Šteje, da se lahko zvečer po mili volji prham z vročo vodo.
Šteje, da imam v službi prijateljico, ki ji v norišnici (ne, to NI metafora...), ki tam vlada, lahko zaupam, se z njo smejim (norišnici) in se ji zjočem, ko ne zmorem več.
Veliko šteje, da imam babico, ki mi je pri svojih skoraj 88 letih še zmeraj v mnogih pogledih zgled; recimo v tem, da ji energije zmanjka bistveno manj pogosto kot meni.
Šteje, da imam službo, ki je relativno sigurna.
Šteje, da se lahko vsako jutro ob kavi ozrem na Pohorje.
Šteje, da lahko otroku vsak večer in/ali vsako jutro berem pravljice.
Šteje, ko se otrok zjutraj privije k tebi in se zdi, da se svet za nekaj hipov neha vrteti in je vse brez izjeme dobro in prav.
Šteje, da otroku znova in znova ponavljam, kaj je prav in kaj ne.
Štejejo počitnice, ko dnevi tečejo počasi.
Šteje jutro po večernem teku po mestnih ulicah.
Šteje prijaznost - moja in tista od drugih.
Šteje mir.

Kaj ne šteje sploh?
Ne šteje ukvarjanje z ljudmi, ki ne "štekajo", kaj v resnici šteje.
Ne šteje ubadanje s preteklostjo.
Ne šteje strah pred prihodnostjo.
Ne šteje ubadanje s tem, kaj si ljudje mislijo o tebi.
Ne šteje dokazovanje komurkoli, da sem v redu človek, ker to sem, če ta oseba to dojame ali pač ne.
Ne šteje večkratna razlaga odraslemu človeku, če prve tri razlage niso zalegle.
Ne šteje primerjanje z drugimi.
Ne šteje neprijaznost brez razloga - moja in tista od drugih.


 

Ančka

 

Tole gospodično mi je uspelo videti in slišati v soboto v Ljubljani. 

Že zelo dolgo se ni zgodilo, da bi mi ob kakšni muziki vzelo sapo. 

Divje, globoko, presunljivo na eni strani. In milina na drugi. Tiste sorte milina, zaradi katere ima tudi tišina v dvorani prav poseben zvok. Zvok, ki te lahko popelje nekam nad atmosfero.