Gospodinjenja nimam ravno v genih. Mama se ga je in se ga še bolj ali manj vedno lotevala kot nujno zlo. Najboljši odraz tega je kuhanje, ki ji še danes predstavlja eno večjih vsakodnevnih travm. Mislim si, da jo dejstvo, da smo otroci odrastli, razveseljuje tudi zato, ker ji ni treba več nujno vsak dan kuhati. Ker vem, kakšna muka je zanjo kuhanje, sem ji za vsak obrok, ki ga danes skuha zame ali za Črička, še neštetokrat bolj hvaležna, kot bi ji bila, če bi vedela, da se kuhanja loteva z veseljem. Naj se to ne bere, kot da mama ni skrbela za vse, za kar skrbi dobra gospodinja. Nikakor ne, pač v vsem tem nikoli ni našla nekega globljega smisla.
Najbrž je mamin odnos do gospodinjenja največ prispeval k temu, da nisem odrastla v
žensko, ki bi se kadarkoli veselila tega, da bo lahko imela najčistejše
stanovanje v nadstropju. Odmislimo tisti teden PMS-a vsak mesec, ko se v meni
pojavi neka skoraj organska potreba po čiščenju in se čiščenja res lotevam kot
nekaj tako esencielnega, kot sta spanje in hranjenje. Takrat v resnici postanem (še bolj)
sitna, če ne čistim. Sicer pa izgleda čiščenje stanovanja pri meni bolj kot nekaj v
stilu »što se mora, (ni)je teško«. Samo da je končano in potem upam, da bo
učinek te gospodinjske radosti trajal čim dlje. Poleg tega globoko verjamem v dogmo, da manj kot si doma, manj svinjarije se nabere, zato nikakor ne podpiram tega, da vikende porabiš za to, da lahko čistiš, ker med tednom za to ni bilo časa.
Priznajmo si, da tudi gospodinjenje kot večina stvari dandanes ne more
ubežati lovkam mode in tega, kaj je »in« in kaj »out«. »In« je ta hip, recimo,
da smo eko, bio, natur v vseh pogledih in seveda tudi v gospodinjstvu. Saj ni
važno, če je ena od omenjenih besed zgolj marketingški trik, v embalaži pa se
vseeno skriva svinjarija prve vrste, ki draži oči in kožo. Saj ni važno, če
zaradi ene od omenjenih besed v trgovini pustiš celo bogastvo. Saj ni važno, če
stvar sploh ne deluje, samo da smo »in«. Saj ni važno, da če se ob uporabi
pripravka namučiš in skoraj spustiš dušo od silnega drgnjenja umazanije, na koncu pa ugotoviš, da bi bil učinek isti, če bi uporabljal samo vodo (čeprav stari
ljudje pravijo, da še za čevlje ni dobra).
Kakorkoli, sledi recept za čiščenje pečice, ki je po vseh
omenjenih kriterijih zelo »in«, za navržek pa je v resnici popolnoma
neškodljiv, da sploh ne omenjam tega, da v resnici deluje s praktično nič
truda. In še ne nepomemben podatek – moja pečica ni doživela generalnega
čiščenja že vsaj dve leti. Ponižno priznam, čeprav je kakšna gospodinja že
zavzdihnila, češ »sram te bilo!«
Za tole čarovnijo potrebujemo eno samo sestavino – to je
soda bikarbona. Večina ob tej besedi pomisli na majhne papirnate vrečke in peko
peciva. Mnogi (z mano na čelu do pred kratkim) ne vedo, da se da sodo za zelo
mali denar kupiti tudi v velikih pakungah. Za čiščenje pečice potebujemo približno eno veliko skodelico sode. Dodamo
ji toliko vode, da dobimo kremasto zadevo. In nič več, to je vse! Kremico »napocamo«
povsod po pečici in pustimo, da mirno počiva čez noč. Naslednji dan pečico preprosto
obrišemo z vlažno krpo. In pečica se sveti kot nova. Nobenega draženja oči,
nobene razpokane kože, nobenih vonjav in zelo poceni je. Priporočam zelo. In končno imam najčistejšo pečico v nadstropju ;)
Soda, ki sem jo sama uporabljala, je tale na spodnji sliki (se
pa baje da kupiti še bistveno cenejšo v Lidlu). Na spletni
strani proizvajalcev se da najti še cel kup koristnih napotkov za njeno
uporabo. In da ne bo zvenelo, kot da odkrivam toplo vodo, naj povem še, da mi je babica pred dnevi zaupala, da se je soda v njeni mladosti uporabljala za točno take stvari (pomivanje posode recimo). Očitno se moramo najprej zastrupiti, da si končno priznamo, da s starimi resnicami ni nič narobe samo zato, ker so stare.
